Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?mocenzure je globlje ukoreninjena v njegovi filozofiji in utopičnem humanističnemprojektu, ki bi prek (selektivnega) spomina šele omogočiltvorno sožitje. 6Louise Lambrichs ob »aferi Handke« zastavi umestno vprašanje: je šlo zacenzuro, ko je direktor Comedie Française po Handkejevem govoru naMiloševićevem grobu umaknil njegovo dramo s sporeda? »Cenzorski« aktje imel v tem primeru jasno, etično eksplikacijo; poseg v umetnostno sferoje bil upravičen z nemoralnostjo v politični. Vendar – in to se kaže kotsodobni simptom – akt ni imel sistemskega zaledja, temveč je bil povsemindividualiziran. Če Lambrichsovi morda ne uspe toliko pokazati, kako sev Handkejevi literaturi kaže »zanikanje realnosti«, ji gotovo uspe opozoritina ta simptom. Zaostreni odnos med etiko in umetnostjo v besediluo pesniški svobodi načenja tudi Simona Škrabec. Literatura ni nujno nosilkaprivilegirane resnice, temveč je lahko sredstvo manipulacije; in kotkažejo sodobni katalonski primeri, je svoboda govora pogosto razumljenakot pravica do izjav, ki bi bile zunaj literature zavrnjene, nesprejemljive.Postavljeni smo pred vprašanje avtonomije literature v odnosu do etike:je svoboda brez vsakršnih omejitev tista svoboda, za katero si je Evropaprizadevala od razsvetljenstva naprej?Na tej točki, ki bolj odpira prostor nadaljnjega razmisleka kot ponujaprepričljive rešitve vprašanja post-totalitarne cenzure, je zaključna besedadana njenima domnevnima »objektoma«, sodno preganjanima slovenskimapisateljema, Matjažu Pikalu in Bredi Smolnikar. Mučno sodno izkušnjosta racionalizirala na različne načine, in njuni odgovori kažejo, da bi bila interdisciplinarnaanaliza obeh primerov izjemno intrigantna naloga. Mordase ravno na tem področju najbolj očitno kaže, da je s to izdajo začrtan šelezačetek neke možne poti. Veselilo bi me, če bi se izkazalo tudi, da gre zapot, ki bi jo bilo vredno prehoditi.OPOMBE1Najbolj dosledno obravnavo je ta vroča polemika doživela v lanski tematski številkiDialogov, ki jo je uredil filozof Boris Vezjak. Šlo je za tipičen spor med novinarji, ki so kritiziraliposege v medijski prostor (zakonodajne reforme, menjave v uredništvih), zagovarjalisvobodo govora in pravice javnosti ter trdili, da gre za cenzuro, in lastniki, ki so zagovarjalilegitimnost in internost (torej ne-cenzorsko naravo) lastnih posegov.2Več o tem gl. v prispevkih Jovićevićeve in Gabriča v tej številki in v Neubauerjevemuvodu v poglavje o založništvu in cenzuri v času komunizma (History vol. III, 37, 57).3Za zelo splošen oris problematike opredelitve cenzure gl. moj in Packardov prispevekv tej številki.4Pojem, ki ga je s knjigo Mitteleuropa leta 1915 vpeljal Friedrich Naumann, so reaktualiziraliintelektualci in pisatelji (Kundera, Konrád, Miłosz) ob koncu vladavine komunizma