Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?26izpuščeno dejstvo. Ko je na ukaz spodnjega doma angleškega parlamentaleta 1647 gorela Bidleova (unitaristična) razprava “Twelve Argumentsdrawn out of Scripture wherein the Commonly Received Opinion touch-ing the Deity of the Holy Spirit is Clearly and Fully refuted, ”, je knjigatouch­– kljub temu da je bil avtor večkrat zaprt zaradi svojega pisanja – skorajv trenutku doživela drugi in tretji natis, saj jo je cenzurni akt prej oglaševalkot učinkovito utišal. Takšna eksplicitna cenzura ni izbrisala Bidloveteze, temveč je le zaznamovala kontroverze (gl. Bates in Green). Poskusieksplicitnega nadziranja informacij se pogosto – zavestno ali nenamerno– sprevračajo v humorno obliko, kot se je zgodilo s papeško bulo, ki je obsodilaKeplerjevo delo in oznanila, da pomeni »že branje ožigosanih del inprepovedanih odlomkov tveganje obsodbe na tem in prekletstva na onemsvetu«. Podobno revolucionarni pamflet Der Hessische Landbote (Hesenskiglasnik) leta 1834 v Nemčiji ironično sporoča bralcem, da so – četudi jimletaka ne uspe skriti pred policijo – nedolžni, dokler niso prebrali njegovevsebine.Pa vendar lahko takšen cenzorski diskurz celo ob izrecnem tveganjuposmeha doseže implicitno prepoved pozicij, ki se potisnjene v tretji prostor.Keplerjeve in Galilejeve zamisli o položaju nebesnih teles so bilepredmet napadov ali obrambe zaradi njihove vsebine, medtem ko je bilotisto, kar je bilo v njunih razpravah v resnici sporno – namreč nereligiozen,empiričen izvor njunih odkritij in nevarnost, ki jo je ta premik predstavljalpretenzijam Cerkve po nadziranju znanja – premeščeno, umaknjeno napodročje implicitno cenzuriranega gradiva, ki ni obravnavano niti na načinnegacije. Običajne interpretacije tega konflikta, ki ga povzema sloviti izrek»Eppur si muove« (Pa vendar se premika!), očitno nadaljujejo to premestitevdejanskega spora, ki je gotovo v prid religiji oziroma hkrati spodbujaafirmativno stališče do znanstvenega napredka in zanika vsakršno notranjoopozicijo zadnjega v razmerju do tradicionalne religije. Hesenski glasnikpa razkrije dejanski boj za oblast, ki se skriva za predpostavljenim konfliktompogledov na svet, ravno s tem, da se norčuje iz te strategije. Podobnolahko oster spor med političnimi strankami glede ustrezne predstavitveaktualnih dogodkov izključi druga, bolj radikalno odklonska stališča: vtis,da je bila neka tema obdelana s tem, da je bila dana beseda dvema nasprotujočimasi pogledoma s politične levice in desnice, v veliki meri strukturirapolitično argumentacijo, kot jo prikazuje diskurz zahodnih medijev po11. septembru. Televizijske politične komedije, kot sta The Daily Show aliThe Colbert Report, zajemajo ravno iz razkrinkavanja tega aspekta dominantnegadiskurza (gl. Thomas).V omenjenem razhajanju se potemtakem temeljni spor glede cenzureprikaže kot njena lastna zavajajoča predstavitev [misrepresentation]: ne le