Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Peter Dunwoodie:Nepravočasno vnovično pisanje»odsotnost zgodovinskega gradiva«, ki bi pričalo o francoski politični,ekonomski ter administrativni reorganizaciji Alžirije (268). Menimo, dagre za bistveni manko, ki je pravzaprav botroval nastanku Camusevegadela ter dovolil, da Prvi človek, sredi politične in humanitarne krize, delujekot dopolnilno gradivo. Roman naj bi izrecno deloval kot poklon ogroženiter predvsem – gledano skozi zgodovinsko optiko – krivdno neoporečniskupnosti. Ampak, kot je to značilno za vse monumente in druge oblikespominov, delo poda le del resnične zgodbe.IIIS cenzuriranjem tradicionalno »zgodovinskega« in z osredotočanjemsamo na doživete izkušnje v obliki (avto)biografije Camus zagotavlja performativnostdela, ki priznava le svoj status spominskega zapisa o skupnosti(ter posredno tudi pripovedi o žalovanju za to skupnostjo), ki so ji bilaodvzeta tako želja po samoreprezentaciji kot sredstva za njeno realizacijo.Povedano krajše, Camus spremeni skupnost v kolektivno podobo, ki spominjana pričo »superstes« ali pričo-preživelega, o kateri govori GiorgioAgamben (Homo sacer, 1995); taka kolektivna podoba nujno implicira tudipristranskost, ki zadeva verodostojnost ter odkritost takšne priče. In ker jeobujanje spominov vedno nezanesljivo, delno – enako kot retorika negotovosti,nedokončanosti in končne frustracije, ki spremlja takšno obujanjepreteklosti –, se konkretizira v obliki razdrobljene naracije, o kateri smogovorili in ki je utelešena v obliki neskončnega števila delcev ter fragmentarnihdokazov, na katere naletimo, kadar se odločimo izkopavati preteklost»ljudstva brez spomina« (»peuple sans mémoire«) (97). 6Ker Camus kot osrednji topos v pripovedi izpostavlja dostojanstvorevščine delavskega razreda, katerega poglavitni cilj ni bogatenje, temvečpreživetje, 7 se lahko njegovo besedilo izogne kolonialnim navadam pridobivanjater produktivne destrukcije, vprašanju kapitalističnega izkoriščanjain procesu, ki je, kot potrjuje zgodovina, temu lasten – razlaščanju. V najboljšemprimeru Camus vidi ta dejanja kot dejanja kapitalistične manjšine, 8raje se osredotoči na pomanjkanje ter izkoriščanje delovne sile s strani drugihakterjev. Nadalje se Camus z izogibom običajni pozitivni oceni takšnihoperacij, torej izpostavljanja »prednosti kolonializacije«, operacij v imenuNapredka, ne le izogne prevladujoči doksi tistega časa, ampak zaobide tuditeleološko interpretacijo, v okviru katere bi delavskemu razredu vsekakorpripadla določena vloga ter zgodovinska odgovornost, ki bi imela sporenznačaj. Namesto tega Camus postavlja v ospredje neposredno izkušnjo,lokalno zgodovino malega obsega tistih, ki jih je v štiridesetih letih 20. sto-121