Literatura in cenzura - Društvo za primerjalno književnost - ZRC SAZU

Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature?134Waffen-SS. Kot veste, je to presenetljivo priznanje v Nemčiji, Franciji intudi v Združenih državah Amerike zbudilo številne reakcije. Grass se jenamreč vse svoje življenje boril za odgovorno bivanje v svetu – domnevamolahko, da sta bila ta skrb in angažma delno pogojena tudi s tragičnonapako, ki jo je zagrešil kot najstnik. Ne bom se spuščala v to problematiko,ki je – glede na moje stališče v tej razpravi – povsem drugačna odHandkejeve, želim pa z vami deliti presenečenje in, povedano po pravici,smeh, ki se je v meni sprožil, ko sem prebrala Handkejev odziv naGrassovo izjavo. Handkejeve besede je septembra 2006 objavil avstrijskitednik NEWS Magazin, ponovno pa ga je 20. septembra v Libération citiralRené Solis. Solis navaja, da je Handke izjavil, kako je Grassovo priznanje»sramota za celotno pisateljsko skupnost«, rekel pa je tudi, da je »najhujšeopravičevanje [te naveze z Waffen-SS], da človek pri sedemnajstih ničesarprav dobro ne ve«. Če prav razumem Handkejevo razmišljanje, potemmora sedemnajstletni deček vedeti, kaj počne, petinšestdesetletni slavnipisatelj pa lahko javno izjavlja, da mu, kljub vsem dokazom ter dokumentom,ki so bili zbrani in objavljeni v petnajstih letih, resnice o Miloševićuni potrebno vedeti.Če se zazremo prek okvirov te afere, prek Handkeja kot posameznika,ki je, kot vsi mi, tudi simptom svoje lastne zgodovine, se zastavljavprašanje: kako je bilo mogoče, da se je v Evropi, kljub množičnemu pobojuJudov med drugo svetovno vojno, zgodil nov genocid? Predvsemme zanima sposobnost literature, da včasih prikrije realnost, ki se odvijapred našimi očmi, tako kot jo s svojim navidezno jasnim slogom in zelosofisticirano ter subtilno retoriko maskira Handke. Včasih pa literatura spomočjo novih form in preprostega jezika to isto realnost tudi razkrije inresničnost kar naenkrat napravi razumljivo vsem. To sem skušala dosečitudi sama. Če mi je uspelo, kot upam in mislim, da mi je, saj so se ljudje naHrvaškem in v Bosni globoko strinjali z mojo interpretacijo, ki jo potrjujejotudi zgodovinska dejstva, je za to – paradoksalno – zaslužen prav PeterHandke: freudovski mehanizem, ki ga lahko zaznamo v njegovem besedilu,je bil namreč na kolektivni ravni ključni del srbske propagande. Med»afero Handke« sem si prizadevala za odprtje te širše razprave, ki je velikopomembnejša od posamičnih primerov. A izkazalo se je, da so takšna prizadevanjaneizvedljiva. Je vzrok v cenzuri? Če bi bila vsaj malo paranoična,bi verjetno rekla, da je. A na srečo nisem paranoičen tip. Pravzaprav velikoraje iščem vzroke v predsodkih in psihični represiji. Moj način branjaHandkeja je precej mučen – tako mučen kot moja interpretacija celotnevojne v Jugoslaviji. Mučno je, a hkrati konstruktivno. Prav zato upam,da bo takšen nov pristop v razmišljanju ljudi oblikoval novo pot. V tempogledu je bila »afera Handke« šele prvi korak. Upam, da je pomagala