Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
vijo s poniÏnostjo, potem bomo danes Ïe uspe‰ni, mi je
siloma sezula ãevlje in mi nataknila pli‰aste copate. âe
pa je kaj huj‰ega, si bomo pa paã vzeli malo ãasa.
Res mi ni v‰eã, sem rekel. Noãem, da si taka.
Saj nisem, no, se je vzravnala in me iznenada poljubila.
A misli‰, da je meni prav, ko vem, da kuha‰ mulo?
Skril sem se ji v pramene za u‰esom in pridihnil. Saj
sem res Ïelel, da bi zaãutila zadrÏanost in da bi ji bila to
nekaka kazen, a za svet ji ne bi zdaj priznal, s ãim sem
se ves ãas mrcvaril. Ne bi ji priznal in ne bi — izrekel pa
sem potem, kot bi rekel nekdo namesto mene: Saj je res
sme‰no.
Sme‰no? me je vpra‰ujoãa poljubila.
Sme‰no, sem iztisnil. Kaj pa? Motilo me je, da si zaskrbljena
za moÏa, pa ãeravno je bilo povsem normalno,
da si zaskrbljena, se mi je odvalil kamen. A potreboval
sem paã nekaj ãasa, da sem to le nekako pregriznil.
Vem, se me je oklenila. Vem tudi, da ni niti malo sme-
‰no, mi je za‰epetala k u‰esu. Temveã je tako samo zato,
ker se imava najverjetneje res rada, se mi je izvila iz objema
in je s tisto svojo nagajivo iskro v oãeh sklenila: A
to so seveda zdaj Ïe zadeve, ki so v pristojnosti urada za
bistvena vpra‰anja.
109