Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
Tiste, za katero bo‰ ãutil, da je samo najina, me je poljubila
in se ni veã odmaknila. Njene lepe dlani, ki sem
jih tako rad gledal in se zmeraj znova ãudil njihovi popolnosti,
sem zdaj ãutil pod majico in lepota njihovega
dotikanja je bila prav tako popolna. Zdelo se mi je kot
neupovedljiva milost, da se me je Ïelela tako dotikati.
âutenje, ki se je zlagoma zalezlo vame, se je zgostilo tam
na tistem nikoli doloãljivem robu med jokom in radostjo.
Bilo je torej to ‰e eno presenetljivo ãustvo v nizu, ki
sem ga z njo doÏivljal prviã — jaz, ki se mi je zmeraj zdelo,
da vem o Ïenskah — in ‰ele, ko so mi njeni i‰ãoãi
prstki kot mi‰ji smrãki zatipali k pasu, sem se potem zopet
zganil.
ObleÏala sva v rosi, ki je nisva veã ãutila. Zato pa nama
je najverjetneje pri‰lo toliko bliÏe vse tisto drugo, kar
je v travi. Telesi sta postali vohki, gibki, gladki, ostalo so
namesto naju postorili ‰kratki. Razpustili so ji rep, ji
sku‰trali lase, kot bi jo zlasali. Dvignili so ji dojki kot pomlad
nad mano, ji napeli bradavici, slastna popka.
Vzvalovili so jo, tako lepo ‰iroko v bokih, jo poloÏili kamor
je hotela. Saj, vsaj o tem zdaj ni bilo veã dvoma, da
je zelo hotela, Bronja, ta najin ãas, ko sva se konãno res
lahko dosegla.
âutil sem, kako utripa.
Iskal sem jo, drgetavo ob slehernem dotiku.
Poljubljal sem jo, kakor sem jo ljubil: celo.
93