Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
258
BESeDA
dotikala, kakor sva se zmeraj Ïelela. Rada sva se tako
iskala in se odpirala v pregibih, ki da morda le ‰e niso
dovolj obãutili, kako vse si lahko ustreÏeva. Dotik za dotikom
sva se poãasi a nezadrÏno bliÏala zdrsu, ko se je
zaãelo v najini pe‰ãeni uri presipati in se ni veã dalo nazaj.
Dvignil sem jo, takole, scela na sebi, in jo zanesel k
oknu, za katerim je zaãel naletavati sneg. Ali pa se nama
je le prizdelo in je bil to ‰e en pogled, ki ga je nebo namenilo
samo nama? Saj bele so bile tudi pokrajine v katerih
sva se zmeraj do onemoglosti iskala in najdevala —
tako zelo bele, res, da jih sicer ni bilo mogoãe popisati,
‰e manj pa je lahko tej popolni belini potem kdo verjel.
Pa vendar: je bila lahko barva take ljubezni sploh drugaãna?
Jo je lahko kakorkoli umazalo mnenje vseh, ki je
niso odobravali, ki jim je ‰la na Ïivce, ki se jim je zdela
zgolj razvrat, se jim upirala in celo gabila?
Vem, da si lahko grob, me je ugriznila in si zaÏelela k
tlom.
Spustila sva se med ostre robove ‰kripavega hotelskega
pohi‰tva in se ljubila na stari ‰ãetinasti preprogi, ki je
neprizanesljivo bodla in odna‰ala koÏo. Lomila sva se
drug v drugem in trla oreh pod trebuhom, ki se je le pomalem
lu‰ãil in se razpiral v novega, kakor manj‰ajoãi se
niz ruskih babu‰k, ki so pritajene in skrivnostne bivale
druga v drugi. Res: jemala sva se in dajala tokrat, kot da