Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
niti prenesti te drobcene kresniãke, ki je, neoziraje se na
vse, letela med nama.
Jokala bi, je dejala.
Ne sme‰, sem ji ukazal.
Predolgo Ïe nosim to s sabo, je prosila.
Res ne sme‰, sem bil ‰e tr‰i. Vsaj o tem te zanesljivo
lahko pouãim, kako zelo pomembno je, da ne joka‰, ko
si Ïelijo videti solze, sem jo objel — tu, za ‰ankom v Albancu,
pred vsemi. Veliko ‰olo o takih solzah imam za
sabo, verjemi, sem ji za‰epetal v uho, ki je rdeãe gorelo.
Zaãela se je, ko je ‰la babica in traja vse do danes, se me
je zopet lotevalo, kar sicer prav tako nisem maral. Po
taki ‰oli pa si ãlovek res veã ne sme dopustiti napake.
âe bi jaz to kaj razumela? je zmignila.
Vem, da ne razume‰! sem neukroãeno vzkliknil. A to
zdaj sploh ni pomembno, sem jo stisnil, da ji je pobralo
sapo. Rada se imava. Tudi ãe bova zaradi tega res zajebala,
ne bova nikdar nikogar prosila odpu‰ãanja.
243