Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
vlekla nase, da si ‰e pri tridesetih ni upal nobeni dvigniti
krila, kaj ‰ele, da bi si jo seveda priÏenil.
Recite vi temu, kar hoãete, a tega paã ne bi smel, je
mrmral Malaãiãi, ki je vmes ponavadi dremal. Tega ji ‰e
hudiã ne bi napravil, da je zdaj brez uÏitka, kaj ‰ele ãlovek,
ki ve, da je kak sreãen fuk pravzaprav vse, kar lahko
priãakuje od Ïivljenja.
In vsaj v tem je tovari‰ija vsekakor sogla‰ala: ‰e najmanj
so bile krive Ïenske iz Skinija. Ponujale so bile dareÏljivo,
kar ni bilo mogoãe zvrtati v zemljo, tudi ni zraslo
na drevesu, za povrh pa je imela vsaka samo eno.
Zdravile so s tem bolezni, ki jim ni bilo drugega zdravila.
Shranile so varno vsako teÏo, ki si ni veã upala pred spovednika.
Potrpele so celo s takimi, ki jim ni nihãe hotel
seãi niti v roko. V zahvalo pa jih je potem zmeraj kak pes
ogrizel, policija pa jih je preganjala po kuruzi‰ãih in jih
suvala nekam tja preko meje, kjer da je bil svet bolj
umazan in torej bolj primeren zanje.
A kakorkoli Ïe, to kar je v resnici podÏigalo razpravo
in je nekako Ïe ves ãas viselo v zraku, pa si v ‰e tako prekipevajoãi
opitosti nobeden ni upal niti omenti, se je
potem ob prvem mraku vendarle zgodilo: na dvori‰ãe je
stopil Zobar.
183