Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
BESeDA
obhodila brege. Tipal sem ji bradavice, ki so me imele
rade, in sem gladil svilo njenega trebuha, pod katero sva
se Ïe tolikokrat ãakala, si prestrezala utripe — in jo pomalem
zvabljal iz Ïalobe.
Odzivala se je, kot bi jo grelo sonce.
Na stalaÏi sem ugledal ‰karje in ji z njimi prerezal
hlaãke.
Nikoli nisem to razumel, kako da sva se lahko ob tem
‰e zmeraj zna‰la v taki nuji, kot bi med sreãanji minila
leta. Bili so to viharji, ki so butnili kot z jasna in naju v
hipu razdejali, da sva se iskala kakor slepa in se bodla na
robovih in konicah. Tesna soba, ‰e pred trenutkom
mrka in vsa tuja, pa se je kotalila z nama, se glasno hahljala,
ali pa je paã tako nergala.
Od daleã sem naju taka vãasih videl edino v sanjah.
Ljubila sva se na vseh tistih mestih, kjer se nikakor ne bi
smela. Obrazi naokoli so bili zgroÏeni. Merili so naju
preko rame ali izpod ãela in si molãe delili mnenje, da
sva blazna in da je nekaj treba. Midva pa sva se nezadrÏna
in neulovljiva kotalila preko vsega.
Kri, je rekla, kakor bi bila rekla voda, in mi jo pokazala
na dlani.
Moja ali tvoja? sem poskusil z jezikom.
Sedla sva in dolgo drug na drugem iskala rano.
207