Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
90
BESeDA
gaãna, kot sem je bil vajen, zdela se mi je nekako veliko
bolj vsakdanja in za to sem ji bil hvaleÏen. Pristopila je
brez pozdrava, kot bi se tako na‰la Ïe velikokrat in se z
ustnicami nepriãakovano dotaknila mojih. Îelela je najverjetneje,
da bi bil to le blag dotik ob sreãanju, toda
moje dlani so se oklenile njenih gladkih lic in je niso veã
spustile. âutil sem njene polne nena‰minkane ustnice,
ki so polagoma dojemale, kako zelo si jih Ïelim. Vohkal
sem njen topli, najverjetneje ‰e tudi od hitre hoje razgreti
dih, in se prepu‰ãal obãutku lepega. Spoznaval
sem, morda prviã, da o vsej silni Ïelji in hotenju, ki ga je
zganila v meni, ni mogoãe povedati z besedami, zato
nisem niti poskusil.
Nora sva, je ‰epnila med poljubom.
Sva, sem ji pritrdil in jo v tem pritrjevanju stisnil, da
ji je pobralo sapo. Izrekla je, seveda, kar se je zgostilo
tudi v meni: ob vseh strahovih in previdnostih, sva se
zdaj tu poljubljala, kot da bi drevored platan medtem
odkorakal z nama v neko drugo mesto v nekem drugem
svetu. Ali celo ‰e veã: zatipala sva se drug v drugega, kot
bi Ïe od nekdaj ãakala samo na te trenutke in kot da
nikoli veã ne pojdeva narazen.