Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
120
BESeDA
prevrnil. Tresnilo je in se razletelo, kakor bi ustrelil z
lovskim — matice in kovanci pa so se ‰e dolgo zvonkljajoã
kotalili po dvori‰ãu.
Ali zdaj vidi‰? je zlovoljen vzkliknil.
Saj bom pospravil, sem se sklonil.
Seveda bo‰, je lopnil s peto. A prej mi bo‰ paã zdajle
prisegel, da si imel kaj od te moje ma‰e, me je zgrabil za
ovratnik in me spet dvignil. Potem mi bo‰ pa seveda ‰e
lepo obljubil, da ne bo‰ zdrknil globlje v luknjo, kot se
za Gaja‰evega vajenca spodobi, mi je zadihal v obraz in
me ni veã izpustil.
Vzravnal sem se in nisem umaknil pogleda.
Ponavadi je nevarno padel, kdor se je tako pririnil v
moje.
Tudi Ïe sedaj sem ãutil njegovo slabo teÏo in pot prijema,
ki bi ga zanesljivo in gladko spodnesel. A ãutil sem
obenem, da to ni bil boj, ki bi si ga Ïelel in v meni tudi
ni bilo nobene take jeze. To, kar ga je moralo ustaviti, je
bila kveãjemu beseda. Tista, ena sama, ki mi je bila sicer
Ïe ves ãas na jeziku. Naravnost izreãeno dejstvo, ki bi
mu poreklo, kako zelo je v zmoti in kako klavrni so vprião
vsi strahovi.
Niãesar takega ni, sem torej iztisnil. Rad jo imam.
Samo to je.
Gledal sem ga, kako je obrnil z oãmi in se poãasi odmaknil.
Obrisal si je bil dlani ob hlaãe in zatipal za ciga-