Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
66
18.
BESeDA
P oslu‰al sem jih in jim stregel, dokler mi ni slivovka
Ïe tako zmehãala udov, da sem se obnemogel zleknil
v samokolnico, s katero je mojster s pokopali‰ãa avtomobilov
za hi‰o privaÏal rezervne dele. Tu sem potem
oãitno kaj kmalu tudi zakinkal, saj nisem ne videl in ne
sli‰al, kako je tovari‰ija zakljuãila z zabavo. Ko sem
namreã spet odprl oãi, me je sonce Ïe prijetno grelo po
razgaljenih golenih, na dvori‰ãu pa ni bilo veã muzikantove
opreme, niti njegove odrgnjene katre. ·ele steklovina,
ki se je razletela vse tja do dovoza in je ble‰ãala vse
kod sem po‰kilil po dvori‰ãu, je res priãala, da niso bile
le norãave sanje.
Gaja‰, ki je s praga, vsaj zdelo se mi je, po soncu ugotaljal,
koliko je ura, je nejeveren zmajal in je z razbolelim
glasom rekel: Severina, Severina! Potem pa, ko me je
opazil, je samo ‰e bolj zamaknjen vpra‰al: A si zdaj videl,
kaj lahko napravi ena taka dama?
Dama!? mi ni ‰lo v omrtvelo glavo, saj jim je vendar
pel Malaãiãi.
·el bo‰ takoj zdaj in bo‰ kupil plo‰ãe, je prikimal.