Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
116
BESeDA
steljo. Vohal sem jo in oku‰al z ustnicami — bil sem
samo ‰e bolj prepriãan, da je primera ustrezala. In ona
je najverjetneje vsaj malo razumela, ãemu tako hvalim
ãas, ki mi jo je namenil ravno tako in ravno zdaj.
Zvlekla mi je kavbojke in je zatipala po njem, ki se je
dvigal k njej brez takih misli in razneÏenih besed. Spustila
ga je med dlani in nato Ïe kmalu, ker je paã postajal
vse bolj poÏeljiv, tja globlje k njej, ki ga je Ïe ves ãas
ãakala in iskala z enako Ïeljo. âutil sem dotik, ki naju je
usloãil in zanihal, da sva se potem izgubljala in se najdevala
kot zarotena potnika med neko dolgo negotovo
jeÏo proti vrhu. âutil sem objem, ki me je nagovarjal in
me prosil, naj ne dovolim, da bi spotoma omahnila in
zopet zdrsela. In ãutil sem Ïe tudi tisto moã, ki jo je lahko
predramila le Bronja: obãutek, da lahko tako potujeva,
potujeva, potujeva do jutra.
Ne verjamem, da se nama to res dogaja, mi je ‰epetala.
Samo da se, sem jo pomirjal. Pa tudi ãe so samo sanje,
sem si Ïelel znova.
In keljiva vohka vlaga, ki sva si jo spotoma nabrala,
naju je zlepila, in naju uroãila, da nisva veã ãutila ãasa.
Bila sva zgodnja in bila sva pozna.
Bila sva daleã in bila sva blizu.
Bila sva hitra in bila poãasna.