Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
218
BESeDA
Poslu‰al sem jo in se pomalem vraãal vase. Vroãici je
sledila drgetavost, ki mi je krivila hrbet in mi ‰ibila kolena.
Tako me je potem oblilo zmeraj, ko sem se zravsal
v ‰ãipavem besu. A zdaj sem se res tolkel sam s sabo. Bil
sem zagotovo vse, kar mi je rekla, a bil sem tudi klavrn
in sme‰en. Vse tam iz domskih ãasov se je k meni zdaj
vrnila tista temna pega, ki me je slepila in storila, da sem
brezglavo norel.
Ne zameri, sem skomignil.
Pa saj ti ne zamerim, se me je oklenila. Le to ti pravim,
da nima smisla, me je poljubila. Saj si lomi‰ prste zaradi
enega kretena!
Priznal sem z molkom: seveda ni imelo smisla.
âutil pa sem tudi, da ne zmorem preko tega. Za tramom
v moji kamri je bila pi‰tola. Treba je bilo le pritisniti
na petelina. Od‰el bo, kot se je sesula steklenica, ta
njen Lepec, ta praznina. Misel me je obsedla in me zopet
vzela. Vedel sem, da zmorem in da ne bo napake. Bil
sem Ïe prepriãan, da je le to re‰itev, ko paã ni znosnej-
‰e re‰itve. Pa me je Bronja nekako le spet zadrÏala in je,
kot bi zaslutila moja brezna, ‰epetala: Mislim, da sem
malo tudi sama kriva. Umikam se in kar izgubljam Ïivce.
Nimam veã nobene prave volje, da bi se dajala z njim
in mu dokazovala. Saj ni nor, da ne bi tega ãutil...
Noãem, da ga zdaj ‰e brani‰, sem jo zavrnil. Noãem,
da si dobra z njim, samo da bi bil miren.