Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
236
72.
BESeDA
K o smo proti jutru zavili pred delavnico in pririnili
iz Malaãiãijeve ‰kripave katre, je mojster Gaja‰ s
srhljivim neãlove‰kim glasom zatulil v noã, da je odmevknilo
daleã iz slepe ulice. Nato se je spustil na kolena
in je dvignil v naroãje Lajko, ki je krvava leÏala pred
pragom. Kot otroãiãka jo je bil stiskal k sebi, jo pozibaval
v pijanem naroãju in nagovarjal z glasovi, kakr‰ne je
lahko spravila iz sebe le ona, ko je bila seveda ‰e Ïiva.
Prizor je bil samoten in ganljiv, da se mi je jeÏila dlaka
in me je ti‰ãalo v oãeh; ãutil sem, kako me pomalem napenja
bes, ki me je nato nezadrÏno sproÏil, da sem kresnil
v zid in se sesedel preklan z boleãino.
Pizda mu materina! je iztisnil Malaãiãi.
Pizda mu materina! je pritrdil Batistuta.
Ne da bi izgovorili ime, smo seveda vedeli: bil je to
Pavlica.
A mojster tokrat zaãuda ni pobesnel. Previdno in neÏno
je poloÏil psiãko v samokolnico, s katero sva v delavnico
privaÏala stare rezervne dele in si s palcem in kazalcem
utrujen oÏel oãi. Nato je iz ropotarnice prinesel
capin in lopato in mi pomignil, naj mu sledim. Zapeljala