Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
152
BESeDA
kala. Zdaj pa si mi Ïe toliko tega, da me je pravzaprav
strah.
Kaj pa ãe sem tudi jaz samo luzer? sem bil neizprosen.
Ti? je spet rekla — zdaj to z nekakim ãudenjem, ki je
Ïe ugovarjalo. Ti pa Ïe nisi in to tudi ne more‰ biti, je
zatrdila ãez ãas.
Kaj pa ãe v resnici sploh nisem tak, kot me pozna‰?
sem uporabil njeno vpra‰anje.
Si, je prikimala. Si nekdo, ki mu gre za stvar, je bila
prepriãana. Si nekdo, ki ve, da mora dajati, da bi lahko
dobil, je zresnjena dodajala. Si nekdo, ki se lahko da
celega, me je poljubila.
Bil je to poljub, ki je bil v neãem drugaãen od prej‰njih;
le mehak dotik njenih ustnic, pa vendar mu na
skrbno varovanem ozvezdju poljubov v mojem spominu
ni bilo enakega. Morda me je kdaj tako poljubila babica,
a to vendarle ni bila primera, ki bi zdaj zalegla. Bil
je to poljub, ki se me je dotaknil, kot bi se me od nekod
dotaknila mama.
Rekel sem ji: Hvala.