Petelinji zajtrk.pdf - Cloverleaf mall.com

PETELINJI ZAJTRK
214
BESeDA
Bilo je v njegovih drobnih oãeh nekaj, kar me je streslo:
zrl je zdaj vame, kot bi gledal usodo. Malce morda
otoÏno, in tudi morda negotovo, a vendar predvsem
zbogano z dogodki, ki naj sledijo, kakor je paã zapovedano
in kot torej mora. Nikoli si nisva bila tako blizu in
nikoli tudi ‰e ne tako tiha. Îalost, ki sem jo Ïe od jutra
tovoril skozi megleno jesensko sti‰je, nama je bila morda
zdaj res lahko celo skupna.
Brez zveze, sem ‰epnil.
Brez zveze, seveda, je za spoznanje prikimal. Nihãe si
ni tega Ïelel. Nihãe tudi ni tega prosil. Pa je vendar zdaj,
menim, prepozno za kako veliko pamet, je pomeÏiknil,
ãe‰, vzemi.
Ne morem, sem mu zagrnil krpo.
Nihãe te ne bo tu meni pospravil kot zajca, je dejal
zdaj na lepem trdo in mi jo je poloÏil v naroãje. Pravil
bom lahko vsaj potem, da si se branil, se je sku‰al nasmehniti.
Rekel bom lahko celo tam ãez leta: bila sta kot
Bonnie in Clyde, le da ‰e malo bolj utrgana, je konãno
nekako pregriznil Ïalobo. Zabarikadirala sta se tu pri
meni in ona je ves ãas pela:
Nekoã bosta skupaj umrla.
In bosta skupaj pokopana.
Vsi bodo Ïalostni.