Číslo 1 - Slavistický ústav Jána Stanislava SAV

• popolna oz. delna onemitev samoglasnikov: 12 bila > b’la, kolikor > kol’kor;
• končniško naglaševanje osebnih zaimkov ženskega spola: m’ja, t’ja, s’ja za moja, twoja, swoja;
• onemitev izglasnega -o: bejlŏ winŏ > bejl win;
• sovpad kratko naglašenih i in u v skupen polglasnik: nič > nýč, kruh > krých, sem > sým;
• preglas a > e za mehkimi soglasniki: slapom, rákom; sęwerjem, kowačem;
• preglas končnega a > e pri nekaterih samostalnikih ženskega spola: wolja > wolje, duša >
duše, zarja > zarje;
• ejevsko akanje: edĭn > an, jed’rce > adrce, jeklo > aklo, weselje > wesjalje, želja > žjalja;
• pred- in ponaglasno akanje: sem videl lepo ženo z bolno nogo > sým widu lejpa žena z boŭna
noga; govoriti > gawariti, ponižen > panjižen;
• ȃe za umičnonaglašeni e, pri čemer se bolje sliši e kot a: žena > žȃena, čelo > čȃelo;
• ȯ, ki se izgovarja med o in u, ali pa kar v ů za dolgi cirkumflektirani o in zgodaj podaljšani novoakutirani
o. Prvi se sliši v izglasju, drugi na sredini besede: lepȯ, dobȯ; nůč ‘noč’, gospůd ‘gospod’,
sĭrůta ‘sirota’, madrůst ‘modrost’, bůs ‘bos’. Sreznjevski 13 ugotavlja, da se lahko samoglasnik o
sliši kot o ali u v naslednjih besedah: bȯ’sga ali bů’sga (R m. in sr. sp), bȯ’smu (D) ;
• za nosnik ǫ: pot > pt, kot > kt;
• oa za umičnonaglašeni o: oače ‘oče’, boažji ‘božji’;
• ej za ě : sreda > srejda, vera > wejra, led > lejd, smeh > smejch.
Toporišič navaja, 14 da Sreznjevski naglasu ni posvečal večje pozornosti, tonemsko nasprotje
pa je verjetno dojemal kot kolikostno razliko, vsaj kakor kažejo nasprotja za široki o, ki je akutsko
toniran, in za ozkega, katerega navedeni primeri so cirkumflektirani. Pri soglasnikih opaža
naslednje pojave:
• soglasniški sklop dl se ne ohranja: padla > pala, jedla > jela, sadlo > salo, motowidlo > motowilo;
• na podlagi tega dejstva opaža odsotnost soglasnika d tudi v edin, edna, edno > an, ana, ano,
gospodska > gosposka, lüdski > lüski;
• m pred r se izgovarja kot b: mramor > bramor, mravljinec > brawljĭn’c;
• ohranjena je skupina šč: iščem, ščiplem;
• k namesto t: tretji > trekji, tjedĕn/tejdĕn > kjedĕn/kejdĕn.
Fran Ramovš, 15 enako pa tudi Jakob Rigler, 16 sta menila, da se je Sreznjevskemu najbrž zdelo,
da je 18 narečij preveliko število, zato je leta 1845 v članku Obozrenie čert srodstva zvukov v
narečijah slovjanskih podal novo klasifikacijo, ki je zmanjšala število na 8 narečij, med katerimi
je tudi dolenjsko.
Pavol Jozef Šafárik je leta 1826 v Budimu izdal knjigo z naslovom Geschichte der slawischen
Sprache und Literatur nach allen Mundarten. V paragrafu 34 se je osredotočil na slovenski jezik,
ki ga poimenuje vindiški. Šafárik omenja narečno razčlenjenost jezika na Kranjskem. Navaja
dve različici, in sicer dolnjo in gornjo kranjščino. Za dolnjo različico je značilno zategovanje
12
Zaradi lažjega razumevanja je uporabljana sodobna narečjeslovna terminologija.
13
SREZNJEVSKI, Izmajil Ivanovič, 1841: O narečiah slavjanskih. In: Žurnal ministerstva narodnago prosveščenija.
Sentjabr. Sanktpeterburg: V tipografii Imperatorskoj akademii nauk 1841, s. 141.
14
TOPORIŠIČ, Jože: Portreti – razgledi – presoje. K zgodovini slovenskega jezikoslovja. Ob 400-letnici Trubarjeve
smrti. Maribor : Založba Obzorja 1987, s. 220.
15
RAMOVŠ, Fran: Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana : Rektorat Univerze kralja Aleksandra I 1931, s. 18.
16
RIGLER, Jakob: O zgodovini klasificiranja slovenskih dialektov. In: Zbrani spisi I. Jezikovnozgodovinske in dialektološke
razprave. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU 2001, s. 289.
38