Číslo 1 - Slavistický ústav Jána Stanislava SAV

6) Kratko naglašeni in neneglašeni o je lokalno zastopan na različne načine:
a) popolno akanje poteka po črti: Borovnica–Preserje–Ig–Grosuplje–Višnja Gora–Velike Lipljenje–Raščica–Velike
Lašče–Velika Slevica–Medvedjek–Retje–Radohova vas–Trebnje;
b) za vzhodnodolenjski govor je značilno akanje z nekaterimi omejitvami, in sicer: o > a,
å je lokalne narave, v prednaglasnem položaju pa o za labiali in velari prehaja v u, drugače
pa v a: ablačí sä, ad asé, atrȁk proti mučȃn, kustéx, kulȗ, kumȗc (govor Mirne);
c) v Suhi krajini je akanje omejeno le na prednaglasne zloge, drugače pa poznajo ọ, v
Loškem Potoku je prednaglasno akanje vezano na zlog, ki je neposredno pred glavnim
naglasom, pa tudi na ponaglasni zaprti zlogi;
d) v dolini reke Krke od Soteske do Novega mesta akanje ni znano: woblȃk, ne rȗko.
7) Vzglasni o dobi protetični w samo v zahodnem govoru (Lož, Menišija, Borovnica, Rakitna,
Preserje), povsod drugod pa se sliši le o in a oziroma refleks za sekundarno naglašen o > a.
8) Novoakutirani ò v nezadnjem besednem zlogu (tip koža) ter dolgi ǫ sta na Dolenjskem izkazana
kot uọ, v vzhodnem govoru se ta dvoglasnik razvije naprej v u, ua: nagúo, zúop.
9) Umičnonaglašeni o (tip noga) je sprva prešel v *ọ, iz česar je po labiovelarizaciji nastal u ,
danes pa poznajo govori za ta glas zelo različne reflekse:
a) trebanjski hribi in v krški dolini v pasu Cerovec do Uršnih sel ter v okolici Novega
mesta: oz. ;
b) na črti Borovnica–Lož in v dolini Mirne po akanju à;
c) v okolici Šentjerneja: ŏà;
d) á v okolici Šmarjete (Lukovnik, Družinska vas, Radovlje, Šmarjeta);
e) v osrednjem pasu pa > ó, u > , pri čemer se lahko slednji ponovno diftongira v ú, úə;
10) Za nenaglašeni oz. kratko naglašeni o, -ȍ (v imenovalniku in tožilniku ednine srednjega spola)
je značilen prehod v -u (mléku, dnȕ, kládu, ləxkȕ). Ramovš opozarja, da v govoru Iga, v
okolici Mirne in Šentjerneja prihaja do popolne oz. variantne maskulinizacije nevter (npr. v
Mirni in Šentjerneju kulän, mläk).
11) Ramovš pri e (tip žena) opaža naslednje spremembe: 36
a) za zahodne govore je značilen refleks i (nisẹm, ta sidəm), za soglasnikom j pa imamo čisti
(jčmẹn, jdru, jzək); Ramovš pravi, da je isti diftong še v vzhodnem govoru v pasu
Bučka–Leskovec–Krško–Šentjernej, le da imata oba elementa zelo odprto barvo ä;
b) vsi preostali govori pa imajo za palatali refleks ȧ, za likvidi pa ȧ.
12) Za nenaglašeni ali kratkonaglašeni e je širok glas, ki v vzhodnem govoru prehaja v ä.
13) Dolgonaglašeni e se je razvijal v smeri e > ẹ > ī, v vzhodnem govoru v iě, iä (lȋet, dȋe).
14) Dolgonaglašeni ě pozna v dolenjščini več refleksov:
a) SZ del pozna refleks širokega e;
b) v ribniški dolini poznajo a;
c) v vzhodnem govoru je e preko ä prešel v ä (csta, čäšä, smx, trba).
15) Naglašeni u je v centralnih govorih prešel v ü, v vzhodnem govoru pa je ū doživel isti razvoj
kot o > ū, tako da zanj govorijo ū, u, u, o, ọ.
16) Dolgonaglašeni ī se povsod ohranja, le v vzhodnem govoru se diftongira v ī, ī, ȩ.
17) Tudi dolgonaglašeni ā se ne spreminja, je pa res, da v zahodnem govoru pride do zaokroževanja.
18) Pojav, ki je sicer v dolenjščini zelo razširjen, tj. preglas a > ä, ni znan v Suhi krajini in ob
Krki od Soteske do Novega mesta.
36
Prav tam, s. 157.
43