Číslo 1 - Slavistický ústav Jána Stanislava SAV

je na podlagi Riglerjevih zgoraj navedenih študij predstavljen razvoj samoglasniškega sistema v
dolenjskih govorih 48 .
Leta 1983 je prvič izšla Karta slovenskih narečij, ki sta jo na podlagi Ramovševe Dialektološke
karte slovenskega jezika, novejših raziskav in gradiva Inštituta za slovenski jezik ZRC
SAZU priredila T. Logar in J. Rigler. Leta 1990 je T. Logar na hrbtni strani karte dodal še spremno
besedilo, ki vsebuje informacije o dejavnikih, ki so vplivali na narečno členitev. K dolenjski
narečni skupini, ki sta jo enako kot Ramovš označila z oker barvo, spadajo: dolenjsko narečje z
vzhodnodolenjskim govorom, severnobelokranjsko, južnobelokranjsko in kostelsko narečje.
Za Enciklopedijo Slovenije je J. Rigler pripravil geslo Dolenjsko narečje, 49 v katerem je na
podlagi novejših raziskav podal nekatera nova spoznanja. Opozoril je, da gre za največje slovensko
narečje, ki se govori na Dolenjskem in vzhodnem Notranjskem. V začetnem obdobju je
spadalo v jugovzhodno območje slovenskega jezika; tu sta se zelo zgodaj diftongizirala dolgi
ě in dolgi etimološki o v e in o > u (npr. nuč za noč). Rigler je izpostavil, da je za dolenjsko
skupino značilen še sovpad refleksov za ǫ in novoakutirani o ter za nosni ę in novoakutirani ter
cikumflektirani e. Posebnosti so opazne tudi pri prehodu a > e (v predlogih in predponah na,
za, nad). Rigler opozarja na narečno neenotnost dolenjščine. Zlasti izstopa njen vzhodni del
(vzhodnodolenjski govor, ki sega od doline Mirne in Novega mesta proti vzhodu), ki je začel
zaradi nenapetega izgovora širiti samoglasnika i in u proti e in o, ponekod tudi diftongizirati v
smeri i, e in u, o. Na različen slušni vtis vpliva deloma tudi izguba tonemskih opozicij na
zadnjem besednem zlogu na zahodnem in vzhodnem delu dolenjskega narečja. Po Riglerjevih
besedah 50 je bil v preteklosti precej razširjen tudi preglas a > e za mehkimi soglasniki, ki pa ga
zdaj že opuščajo.
V okviru dolenjske narečne skupine 51 je bila najmanjša pozornost namenjena raziskovanju
vzhodnodolenjskega govora/podnarečja. Do sprememb je prišlo v začetku devetdesetih, ko se
je z narečnimi pojavi na različnih jezikovnih ravninah 52 v tem podnarečju začela intenzivno
ukvarjati Vera Smole. V svojih delih uporablja diahrono in sinhrono metodo, seveda pa tudi – ob
upoštevanju sociolingvističnih dejstev – kontrastivno/primerjalno metodo do knjižnega jezika. V
nadaljevanju bodo izpostavljene predvsem razprave, vezane na raziskovanje vzhodnodolenjskega
podnarečja, čeprav avtorica obravnava dolenjščino tudi v širšem smislu. 53
Leta 1990 je izšla glasoslovna razprava z naslovom Govor vasi Šentrupert in okolice, v kateri
je V. Smole opozorila, da so vzhodnodolenjski govori, kamor spada tudi govor Šentruperta, še
vedno bela lisa v slovenskem narečjeslovju. 54 Za analizirani govor je značilno, da je zelo počasen.
48
SMOLE, Vera: Predgovor. In: Zbrani spisi I. Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave. Ljubljana : Založba
ZRC, ZRC SAZU 2001, s. 10.
49
RIGLER, Jakob: Dolenjsko narečje. In: Enciklopedija Slovenije 2 : Ce – Ed. Ljubljana : Mladinska knjiga 1988, s. 296.
50
Prav tam, s. 297.
51
V mislih imamo dolenjsko narečje, vzhodnodolenjsko podnarečje ter belokrajnsko-obkolpska narečja.
52
Predvsem na glasoslovni, oblikoglasni, oblikoslovni in deloma leksični ravni, po letu 2004 pa je v ospredju raziskovanje
frazeologije v slovenskih narečjih, in posebej v vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru.
53
Tako npr. v Slovenska narečja in zanimivejši pojavi v razvoju kratkega vokalizma, Razvoj dolgega polglasnika po
gradivu za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Naglas velelniških oblik pri Škrabcu in v nekaterih slovenskih narečjih,
Časovni prislovi v slovenskih narečjih, Šmarski govor, Vprašanje kvalifikatorjev v slovenskih (frazeoloških) slovarjih
knjižnega jezika in narečij (na primeru frazemov s sestavino rit, zadnjica, zadnja plat).
54
Po besedah V. Smole (1990: 257) je vzhodnodolenjske pojave omenjal že F. Metelko (1825), podrobneje pa je o njih
pisal F. Ramovš (1931). Po njenem mnenju je govor Bučke (OLA 16), ki je vključen v mrežo krajev OLA (avtor fonološkega
opisa je France Novak), že mešani govor, zato ne more biti tipični predstavnik vzhodnodolenjskih govorov. V.
Smole (1990: 257) opozori, da je kar nekaj neobjavljenega gradiva, predvsem ima v mislih diplomska dela in zapise za
SLA (Brezovica, Mirna, Mokronog, Šentrupert, Tihaboj).
46