Číslo 1 - Slavistický ústav Jána Stanislava SAV

19) Ramovš prepozna tudi zelo star prehod a > ȩ v prepozicijah (prefiksih) na, za, nad. 37
20) Za zlogotvorni r ima dolenjščina v dolgih zlogih refleks ar, v kratkih pa ər.
21) Nekdanji zlogotvorni l je prešel v dolenjskih govorih v o, v nenaglašenih zlogih pa je u.
22) Palatalni ń po Ramovševem mnenju v dolenjščini nima enotnega zastopnika, saj lahko najdemo
reflekse n, n, . 38
23) Palatalni ĺ je povsod prešel v l, skupina ła pa je večinoma prešla v la.
24) Sekundarne skupine dl v dolenjščini ni, skupini črě- in žrě- sta ohranjeni v ribniškem govoru
in ob spodnji Krki.
25) V dolenjščini se uporablja samo kratek nedoločnik.
Leta 1935 je izšel VII. zvezek Historične gramatike slovenskega jezika – Dialekti, v katerih
je Ramovš strnil vsa dotedanja spoznanja o slovenskih narečjih. Med drugim je ponovno opozoril
na terminologijo: dialekt, dialektična meja, ki ni tako trdna, kot se na prvi pogled zdi. Ramovš
je – tako kot leta 1931 – ponovno opozoril, 39 da je treba pri določanju narečnih skupin/dialektičnih
baz upoštevati predvsem splošni slušni vtis (ritem, melodijo govora, modulacijo govora),
za določitev narečij in govorov pa posebne jezikovne značilnosti. Dejstev o dolenjski narečni
skupini (iz leta 1933) ni spreminjal (piše o splošnih značilnostih, treh narečjih, in sicer: dolenjskem,
medijskem in belokranjskem/kostelskem ter o štirih govorih v okviru dolenjskega narečja:
zahodni, centralni/osrednji, vzhodni, posavski).
Istega leta je izšla tudi Karta slovenskih narečij v priročni izdaji (šolska raba), v kateri je ponovno
izpostavil splošni slušni vtis. Na karti je dolenjska narečna skupina označena z oker barvo
in gre za peto od sedmih narečnih skupin.
Leta 1936 je izšla Kratka zgodovina slovenskega jezika, v kateri je Fran Ramovš znova predstavil
temeljne značilnosti dolenjske narečne skupine. 40 V zadnjem poglavju z naslovom Vokalizem
je prikazal njegov razvoj v vseh slovenskih narečjih, tudi dolenjščini. Prikaze je podkrepil
še s skicami refleksov dolgih samoglasnikov.
Jože Toporišič je leta 1965 v učbeniku Slovenski knjižni jezik naštel narečne skupine, nadaljnjo
delitev pa – verjetno zaradi za šolsko knjigo prevelikega števila narečij – samo nakazal.
Narečne skupine je na skici prikazal shematično in se ujemajo z Ramovševimi, pri čemer je le
notranjski dialekt bolj odločno prištet k dolenjski skupini. 41
V povojnem obdobju je slovensko narečjeslovje zaznamoval Tine Logar, ki je pisal razprave
o govorih iz mreže krajev za Slovenski lingvistični atlas (SLA) in Slovanski lingvistični atlas
(OLA); med njimi pa ni nobenega od vzhodnodolenjskih govorov. Dolenjščino je upošteval v
različnih bolj splošnih narečjeslovnih razpravah, kot so: Slovenska narečja, Diftongizacija in
monoftongizacija v slovenskih narečjih, Konzonantni sistemi v slovenskih narečjih, Belokranjski
govori, Praslovanska a-sklanjatev v slovenskih narečjih, Kazalni zaimek v slovenskih narečjih.
Logarjevo zelo pomembno delo je knjiga Slovenska narečja, ki je prvič izšla leta 1975, in
je predvsem zbirka narečnih besedil s kratko razlago. Druga, dopolnjena izdaja, je izšla leta
1993. Avtor v njej opiše posamezna narečja in poda prepis zvočnih posnetkov, za dolenjščino
37
Prav tam, s. 160.
38
Prav tam, s. 160.
39
RAMOVŠ, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika. VII, Dialekti. Ljubljana : Učiteljska tiskarna 1935, s. XX-
VIII-XXIX.
40
RAMOVŠ, Fran: Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana : ZRC SAZU 1995, s. 134-136.
41
RIGLER, Jakob: O zgodovini klasificiranja slovenskih dialektov. In: Zbrani spisi I. Jezikovnozgodovinske in dialektološke
razprave. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU 2001, s. 297.
44