Číslo 1 - Slavistický ústav Jána Stanislava SAV

Slovenski o iz ъ in ь, posebej še dial. donəs za dьnьsь, Razvoj skupin r+ə in ə+r v slovenskem
jeziku, O postanku slovenskega dialektičnega sunce ter v Historični gramatiki slovenskega jezika
II. – Konzonantizem.
Leta 1929 je Ramovš v Narodni enciklopediji (številka 4) objavil geslo z naslovom Slovenački
jezik (s. 192-208), v katerem je predstavil raznolikost slovenskega jezika. Prvič so
podrobno začrtane meje dolenjskega narečja in opisane splošne značilnosti te (po Ramovševih
besedah) enostavne skupine (s. 202-203). Po Ramovšu gre dolenjsko narečje po črti: Snežnik–Javornik–Unec–Ljubljanski
vrh–Golovec pri Ljubljani–Kucelj–Sava od Litije do Brežic–Gorjanci–severna
meja kočevskega nemškega otoka–Debeli vrh–Prezid–Snežnik. Jože
Toporišič 30 ugotavlja, da Ramovš še ni vedel, da se dolenjščina vzhodno od Zidanega Mostu
čez Savo razprostira še na Štajersko. Ramovš poda v geslu splošne značilnosti samoglasniškega
in soglasniškega sistema dolenjščine: ō > u, -o > -u, ǫ > uo, ę > ie, ě > e, preglas a > e; >
ar, skupina šč se ohranja, ń > , j, ĺ otrdi. Naglaševanje je po Ramovševih besedah 31 enako kot
v knjižnem jeziku, značilno pa je razlikovanje intonacij. Govorni tempo je počasen, dolžine
so izrazite, kračine pred naglasom pa nekoliko daljše kot navadne kračine. Znotraj dolenjske
skupine loči dva govora: zahodnega in vzhodnega. Ta se govori v dolini reke Mirne in spodnje
Krke ter ob Temenici, njegova značilnost je zavlačevanje. V vzhodnih govorih nastajajo naslednje
spremembe: ī > e; ö, e (ě) > ö gre po asimilaciji v ä; ū > o; > (u > u); > ä
(dolenjski gredú, vzhodni gredúa; dolenjski soúzȋ, vzhodni såzȋȁ). Pri prehodu izglasnega
-o v izglasni -u izpostavi govor Mirne, kjer ta rad onemi, to pa povezuje z maskulinizacijo
nevter (čelo > čáu, pričakovali bi čál). Umičnonaglašeni o se je v vzhodnih govorih diftongiral,
njegov razvoj pa je potekal tako: ò > å, o, a. Akanja ne poznajo vsi dolenjski govori.
Ponekod poznajo samo položajno akanje. Veliko sprememb povzročajo velari in labiali, saj
pred njimi v nekaterih govorih (Šentrupert, Mirna, itd.) ne nastane a, ampak poznajo prehod o
> u. Ramovš pri navedbi refleksov za umičnonaglašeni e in ě deli dolenjsko narečje na 3 dele:
zahodni, centralni in vzhodni. V vzhodnih govorih preide umičnonaglašeni e v ä oz. ä, razvoj
jata pa gre v teh govorih smeri ě > ä, ä.
Leta 1931 je po podrobnejših raziskavah izdal dialektološko karto z naslovom Dialektološka
karta slovenskega jezika, na kateri lahko že zasledimo številne spremembe. Te so nastale tudi
na podlagi razmišljanj o pomenu izrazov narečje (dialekt) in narečna meja ter interpretiranju
obeh. Ramovš se je zavedal 32 , da meje narečja niso trdno določene, saj različni jezikovni pojavi
(preučil jih je več kot 1000) kažejo, da se meje le redko prekrivajo. Za določitev meja je poleg
– že prej navedenih več kot 1000 jezikovnih dejstev – upošteval t. i. splošni slušni vtis (različne
barve vokalov, intonacija, hitrost, ritem govora, oblikoslovne in leksikalne razlike, besedni
zaklad), upošteval pa je tudi: kolonizacijo, geomorfologijo, migracije, historično geografijo, povezanost
in sorodstvo med posameznimi narečji. Ramovš je ločil sedem narečij 33 , dolenjsko
uvršča – skupaj s štirimi govori (podnarečji) – v peto skupino. Ramovšev opis in obseg – slednji
je podrobneje predstavljen v Dialektološki karti slovenskega jezika na str. 35 – sta, za razliko od
opisa meje dolenjskega narečja iz leta 1929, še natančnejša.
30
TOPORIŠIČ, Jože: Portreti – razgledi – presoje. K zgodovini slovenskega jezikoslovja. Ob 400-letnici Trubarjeve
smrti. Maribor : Založba Obzorja 1987, s. 242.
31
RAMOVŠ, Fran: Slovenački jezik. In: Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka. Ed.: S. Stanojević. Zagreb
: Bibliografski zavod 1929, s. 202.
32
RAMOVŠ, Fran: Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana : Rektorat Univerze kralja Aleksandra I 1931, s. 20-23.
33
Prav tam, s. 23.
41