Číslo 1 - Slavistický ústav Jána Stanislava SAV

glasov. Opozori na posebnosti v razvoju kratkih naglašenih in nenaglašenih o in ǫ v dolenjščini,
ki se, tako Šafárik, največkrat izgovarjajo kot u, v nekaterih položajih tudi a. Primeri, ki jih navaja,
so: kuſt, slabúſt, dabrúta, ſi vidil mja mater, pſheníza na prudaj pejlem. Leta 1842 je v delu
Slovanský národopis pod vplivom Sreznjevskega v paragrafu 16 z naslovom Nárečie korutánske
podal klasifikacijo slovenskih narečij. V opisu piše tudi o Dolenjcih, ki živijo na Dolenjskem, tj.
v novomeškem okraju. Ugotavlja, da je na tem območju ě prešel v ej (sreda > srejda, mesto >
mejsto), nosnik ę v je (sveti > svjety), namesto izglasnega -o je -u (nebo > nebu), namesto u pa
se občasno uporablja ü.
Fran Miklošič je leta 1852 v prvi izdaji Lautlehre der slavischen Sprachen ločil zahodni del
slovenskega jezikovnega območja od vzhodnega 17 . T. Logar 18 navaja, da je F. Miklošič leta 1879
objavil drugo, popravljeno izdajo I. zvezka svoje Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen,
v kateri je v poglavju Lautlehre der neuslovenischen Sprache podal osnovno klasifikacijo
slovenskih narečij, ki temelji na geografski delitvi na vzhodno (A) in zahodno (B) cono, meje
med njima pa ni določil natančno, zagotovo pa poteka tam, koder poteka meja med refleksi za ě.
Logar 19 nadalje omenja, da je Miklošič pisal tudi o tretji, srednji coni, ki pa je ni nikoli opredelil.
Do tega časa slovenska narečja niso bila zadostno raziskana, vendar je Miklošič našel nekaj informacij
o dolenjskih govorih pri Metelku, Levcu in Trdini. Največ težav mu je povzročal nezanesljiv
informator iz Ribnice. Dolenjske govore je vključil v t. i. vzhodno cono, v kateri je razvoj
jata potekal v refleks e, piše pa tudi o razvoju dolgega o, katerega razvoj je na Dolenjskem šel v
smeri ō > ou̯ > ū. Logarju 20 se je zdelo zanimivo, da Miklošič nikjer ne omenja, da se za ǭ govori
uo (uə) tudi po Dolenjskem, za , e pa ie (iə). 21 Miklošič piše tudi o preglasu a > e (duše, volje,
zarje), s čimer se je verjetno srečal pri Metelku.
Jan Baudouin de Courtenay je leta 1881 izdal razpravo Notte glottologiche, kjer poda klasifikacijo
kot Miklošič, in sicer razdeli narečja na dve skupini: zahodnoseverno in vzhodnojužno 22 ,
pri čemer je priključil dolenjščino k vzhodnojužni.
Leta 1890 je Josip Šuman v članku Die Sprache der Slovenen skušal združiti dve vrsti
dotedanjih klasifikacij tako, da slovenščino deli na dve skupini in posamezna narečja. Izhajal
je iz Miklošičeve delitve na dve skupini za refleks jata. Dolenjsko narečje je vključil v jugovzhodno
skupino 23 .
Vatroslav Oblak je leta 1894 na podlagi refleksov za polglasnik v dolgih zlogih izdal študijo
z naslovom Die Halbvocale und ihre Schicksale in den südslavischen Sprachen, v kateri na
podlagi teh refleksov deli slovensko ozemlje na severovzhodni in jugozahodni pas 24 , pri čemer je
dolenjska skupina v jugozahodnem pasu.
17
TOPORIŠIČ, Jože: Portreti – razgledi – presoje. K zgodovini slovenskega jezikoslovja. Ob 400-letnici Trubarjeve
smrti. Maribor : Založba Obzorja 1987, s. 223.
18
LOGAR, Tine: Delitev slovenskih narečij pri Miklošiču. Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ed.: K.
Kenda-Jež. Ljubljana : Založba ZRC SAZU 1996, s. 359.
19
Prav tam, s. 360.
20
Prav tam, s. 361-362.
21
To potrjuje Škrabčevo mnenje, da je bil Miklošičev informator nezanesljiv, Trubarjev in Dalmatinov jezik pa teh
refleksov še ni imel. LOGAR, Tine: Delitev slovenskih narečij pri Miklošiču. Dialektološke in jezikovnozgodovinske
razprave. Ed.: K. Kenda-Jež. Ljubljana : Založba ZRC SAZU 1996, s. 361.
22
RIGLER, Jakob: O zgodovini klasificiranja slovenskih dialektov. In: Zbrani spisi I. Jezikovnozgodovinske in dialektološke
razprave. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU 2001, s. 290.
23
Prav tam, s. 290.
24
Prav tam, s. 288.
39