Zdr avstvoOdgovorno delo vzobozdravniški ordinacijiDokument je bil sprejet na generalni skupščini CED, 18.novembra 2011.V želji, da bi ob uporabi dentalnih amalgamov kar se le daomejili škodljivi vpliv na okolje, si bodo zobozdravniki prizadevali,da:• uporabljajo amalgam separatorje v skladu z ISO-standardi injih tudi redno in ustrezno servisirajo,• uporabljajo samo kapsulirane amalgame,• v popolnosti upoštevajo odredbe v Direktivi 2008/98/ECEU-parlamenta in Sveta iz 19. novembra 2008 o ravnanju zodpadki,• zagotovijo ustrezno shranjevanje ostankov dentalnih amalgamov,• zagotovijo odvoz amalgamskih odpadkov z za to delo usposobljenimiin licenciranimi podjetji,• naredijo vse za varnost pacientov.Stališče o alternativnih materialih• znanost trenutno še ni sposobna povsem izključiti vsehtveganj uporabe alternativnih materialov,• ugotovitve o toksičnosti teh materialov še niso dokončne,• stroka mora vztrajno zahtevati od proizvajalcev vse podatkeo kemični sestavi teh materialov,• niso še znani podatki o škodljivosti teh materialov za okolje.O splošnem starostnem upaduin diagnostičnih procesihZlata RemškarV tednu dni so se v dveh bolnišničnih sobah zvrstili trije bolnikioziroma bolnice, ki jim je bila skupna starost nad osemdeset let,ugotovljene kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčnopopuščanje in kronični bronhitis, znaki splošnega telesnega inkognitivnega upada z že nekaj mesecev trajajočo vezanostjo naposteljo in v osnovnih aktivnostih odvisnostjo od tuje pomoči terdiagnoza suma na primarni ali sekundarni rak pljuč. Dva od trehbolnikov sta bila domsko oskrbovana, enega so oskrbovali svojci.Pri vseh treh bolnikih je okolje zaznalo dodatno poslabšanjenjihovega zdravstvenega stanja, kar je sprožilo ambulantnepreglede bolnikov. Obsegali so tudi rentgensko slikanje prsnihorganov, ki je pri vseh treh odkrilo spremembe v pljučih, sumljiveza primarni ali sekundarni ekspanzivni proces v pljučih.Pri vseh treh je torej diagnoza, s katero so bili napoteni v bolnišnico,slonela na odčitku rentgenskega slikanja prsnih organov.Po sprejemu v bolnišnico se je pri vseh treh bolnikih podvomilov smiselnost njihove napotitve v podrobnejšo diagnostičnoobravnavo. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bila že samo naosnovi rentgensko opazovanih sprememb verjetnost obstoječemalignomske prizadetosti pljuč zelo visoka ter druge diferencialnodiagnostičnemožnosti pljučnih sprememb znatno manjverjetne.Obstajala je dilema, ali pri bolnikih sprožiti ustaljene diagnostičnepostopke za citohistološko potrditev malignomske prizadetostipljuč. Bo podrobnejši opredelitvi verjetne malignomskebolezni sledilo zdravljenje? Katero? Ali izpolnjujejo kriterij primernega»performansa«, ki je predpogoj za uvedbo specifičnegaonkološkega zdravljenja? Bomo s podrobnejšo opredelitvijobolezni lahko izboljšali kakovost njihovega preostalega življenjain ga podaljšali?Nobeden od obravnavanih treh bolnikov ni bil socialno zapuščen.Za vse tri so se takoj po sprejemu v bolnišnico zanimalisvojci. Pričakovanja svojcev so bila ambivalentna. Ali ima njihovsvojec res tako resno diagnozo? Kaj se bo dalo narediti? Koso bili vprašani, kako vidijo psihofizično stanje svojcev, so gaocenili za nekoliko boljše kot njihovi zdravniki. Ko pa se jih jevprašalo o stališču do agresivnejših diagnostičnih obravnav, somenili, da naj o tem presodijo zdravniki. Sicer pa bi si vendarleželeli izboljšati bolezensko prizadetost bolnikov oziroma da bise jih zdravilo.Kako razumeti pričakovanja svojcev glede pristopa k zdravljenjuin upanja za izboljšanje zdravstvenega stanja pri pretežnoležečih, od tuje pomoči odvisnih, starostno upadlih bolnikih?Izkazalo se je, da so v vseh treh primerih imeli pomembnovlogo pri gledanju svojcev na problematiko bolezni bolnikovnapotni zdravniki, ki so po prejetem odčitku sprememb napljučih priporočili diagnostični postopek z napotitvijo bolnikovv bolnišnično obravnavo, ki so ga utemeljili, kot so povedalisvojci, z izključitvijo drugih, morda ozdravljivih bolezni pljuč.Ko so bili nato še napotni zdravniki vprašani za njihovapričakovanja glede nadaljnje obravnave teh bolnikov, so namobrazložili, da so bolnike napotili v bolnišnico zaradi pričakovanjsvojcev, ki so menili, da je nekaj vendarle treba narediti inda ne moreš nekoga kar tako, brez pregledov, odpisati.Obe utemeljitvi seveda lahko razumemo. Manj razumljivipa postaneta, če ju pogledamo z vidika končnosti človeškega30 Revija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>
Zdr avstvobivanja in vsem nam usojene smrti, ki se ji ne moremo izogniti.Starostni upad bolnikov je bil zelo očiten in niso tožili zaradibolečin ali dušenja, ki bi zahtevali takojšnjo uvedbo primernegalajšanja stanja bolnikom.Pri nobenem od opisanih treh bolnikov se v bolnišnici, kjer sosicer ležali nekaj dni, ni pristopilo k poglobitvi diagnostičnegapostopka. Splošno telesno stanje bolnikov je bilo ocenjeno kotpreslabo, da bi bilo pri njih možno specifično onkološko zdravljenje,ter korist diagnostičnih postopkov premajhna. Odpuščeniso bili v svoja okolja, iz katerih so prišli.Zakaj pravzaprav razpravljam o teh bolnikih? Nedvomno zato,ker je šlo za kar tri take bolnike na šestih posteljah v enemtednu ter ker podobni primeri v bolnišnicah niso redki.Ob primerih razmišljam, da zdravniški poklic pač zahtevasposobnost odločanja in sprejemanja odgovornosti za odločitve.Res je, da je bolnišničnim zdravnikom morda pri tem nekolikolažje kot ambulantnim zdravnikom, ker se lahko naslonijona mnenja kolegov. Toda dokončna odločitev o ravnanju inodgovornost za odločitve tudi v bolnišnici pade na koncu naramena posameznika oziroma specialista, ki bolnika neposrednoobravnava.Nedvomno je odločitev za opustitev obravnavanja nekega bolnikazelo odgovorna in težka odločitev!Bi se lahko v podobnih primerih že ambulantni zdravnikiodločili o konservativnem pristopu k takim bolnikom? Mordabi bilo takšno njihovo ravnanje celo moralno etično sprejemljivejše.Kazalo bi na celostno obravnavanje bolnikov, za katerimtežimo. Rentgenska ugotovitev verjetne malignomske prizadetostipljuč bi se torej lahko pri teh bolnikih že ambulantnoumestila v splošno stanje teh bolnikov in jim prihranila prevozv bolnišnico in nekajdnevno hospitalizacijo, s katero niso ničesarpridobili.Quo-usque tandem!?Miha DebevecV avgustovski številki Izide je objavil M. Kordaš zanimiv, diplomatskoutemeljen predlog ZZS. V njem se zavzema za to, dabi tudi zdravniki pri nas v izjemnih primerih smeli uporabljatimetode komplementarne medicine, ker bi bilo to za bolnikemanj pogubno, kot če to izvajajo nezdravniki. Pred leti sem tudisam pisal o problemih zdravilstva in našem odnosu do njegater opozarjal na pomanjkljivo zaščito bolnikov: Isis 1997; 6(4):27–9 – Homeopatija in medicina; 1997; 6(11): 30–1 – Drugačnamedicina in zaščita bolnika pred njo; 1998;7(6): 60–3– Zdravniki, zdravilstvo in komisija za medicinsko etiko; 1998;7(10): 66–7 – Kako črn hudič je zdravilstvo; 1999; 8(10): 98 –Bolniški duhovnik v pomoč bolniku in zdravniku; 2001; 10(5):121 – Zgodba o megaminu in raku. Počutil sem se kot petelin,ki je prezgodaj naznanil jutro. Zato sem raje s pisanjem prenehalin čakam, kdaj in kako se bo spremenil odnos slovenskemedicine do vsega tistega, kar (še) ni »znanstveno utemeljeno instrokovno sprejeto«.M. Kordaš v svojem Predlogu ZZS navaja, da si »ni znal predstavljatizdravnika, ki bi mogel skladno s svojo vestjo uporabljatihomeopatsko zdravljenje«. Pred leti sem poslušal v Ljubljanipredavanje avstrijskega zdravnika – practicusa s Koroške, kiuporablja tudi homeopatijo. Povsem odkrito je povedal, da vprimeru, ko pride k njemu bolnik z znaki akutnega vnetja žrelasredi tedna, mu predpiše homeopatsko zdravilo in ga naročičez dan ali dva na kontrolni pregled. Če pa se to isto zgodi napetek, mu za vsak primer predpiše antibiotik. Mislim, da jetako ravnanje »v skladu s svojo vestjo«, saj v praksi ni mogoče vprav vsakem primeru izvesti potrebnih preiskav za razlikovanjebakterijske okužbe od virusne in »v skladu z vestjo« uporabitiantibiotik ali pa ne.Zdi se mi brezplodno čakati na »ustrezne dokaze o uspešnostihomeopatije« in ustrahovati zdravnike, ki se drznejo poskusititudi kaj drugega kot trenutno uči naša medicina, še zlasti, kerdržave okoli nas to tolerirajo, in mačke, ne glede na njihovobarvo, uspešno lovijo miši (prosto po Deng Siao Pingu). Najnavedem doživljaj iz svoje izkušnje.Študij sem končal decembra 1961. Ob porodu tretjega otrokaavgusta 1972 mi je po rojstvu otroka ob zadržani placenti porodničar,pokojni prim. Cindro, dejal: »Kolega, sedaj bom naredilnekaj, za kar bi vi padli pri izpitu«. Ovil si je popkovnico okolizapestja in potegnil placento ven, kar je bilo v času mojega študijavitium artis, saj je bil takrat zapovedan kot edini »strokovnoutemeljen« Credejev iztis, ker naj bi vlek popkovnice povzročilkrč maternice in onemogočil ločitev placente. Kot mi je šepojasnil, so opazovali srno, ki v takem primeru zaplete popkovnicov grmovje in se z vlekom vstran reši placente. Torej: če bibili dosledni, bi morali v zakonu natančno določiti »znanstvenoutemeljeno in trenutno strokovno sprejeto«!Od antike dalje veljata za zdravnike dve zahtevi, ki bi moralibiti nad vsako tekočo zakonodajo: Primum nil nocere! in paSalus aegroti medico suprema lex esto! Latinska beseda salus lahkopomeni zdravje, dobro počutje, rešitev, blaginjo. Če sem pravinformiran, zdravnica, ki ji je zbornično razsodišče izreklo javniopomin, ni prekršila teh dveh zahtev. Tožilec pa jo je preganjal,ker to od njega zahteva trenutna zakonodaja. Sedanji generalnitožilec RS Zvonko Fišer je javno obžaloval vse svoje napake,tudi to, da je preganjal ljudi zaradi prižiganja sveč na »takratnedovoljenem« mestu. Če bo sprejet Predlog ZZS M. Kordaša,prepričan sem, da se bo to prej ali slej moralo zgoditi, bo moraltudi zbornični tožilec storiti tako?!Revija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>31