Zanimivostopničko«, a je bilo njegovo humanitarno delovanje doma in posvetu opaženo in mnogo je tistih, ki so mu za njegova človekoljubnaprizadevanja hvaležni – prejel je namreč zahvalno listino,kar je hkrati za zamejsko zdravstvo še posebej spodbudno. Malebolnike, ki jim v domačih državah niso mogli in niso znalipomagati (tudi iz Iraka, Černobila, držav nekdanje Jugoslavije vokviru fundacije, katere ustanovitelj je dr. Andolina), so namrečprav v Trstu operirali, tudi brezplačno, kar pa zaradi aktualnihgospodarskih težav postaja vse težje.Prof. dr. Marino Andolina, zdravnik v otroški bolnišnici BurloGarofolo v Trstu, je človek z velikim srcem, humanist, velikoje naredil za male paciente iz vseh koncev sveta. Diplomiralje pred štiridesetimi leti, končal specializacijo iz pediatrije inkasneje še imunologije. Njegova stalna postaja je Trst, številneobčasne pa po vsem svetu. Na noge je pomagal centru za presaditvekostnega mozga v Genovi, prve presaditve je opravil vBagdadu, Beogradu ter Samari v Rusiji. Humanitarni delavec jepostal v katastrofalnem potresu v Furlaniji leta 1976, pomagal jev Armeniji, Libanonu, Bosni, na Kosovu, v Iraku, Afganistanu,Darfurju … (M. Muženič). Marino Andolina je drzen inobenem znanstveno neoporečen. Pozornost posveča predvsemnajšibkejšim članom družbe, ker so je potrebni in se zanje lemalokdo zmeni (S. Spetič).Ker sta v novembru sovpadala dva dogodka: zaključek akcijeLjudje odprtih rok v Ljubljani (16. novembra) in otvoritvenidogodek projektaTrans2Care (21. novembra) na sedežuUniverze v Trstu (v tem projektu v okviru čezmejnega sodelovanjamed Slovenijo in Italijo partnersko med trinajstimiraziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami ter ustanovamizdravstvene oskrbe sodelujeta tudi Pediatrični inštitut IRCCSBurlo Garofolo v Trstu ter Univerza v Novi Gorici – UNG),sem na UNG naslovila vprašanje, ali je UNG doslej že navezalastike z dr. Marinom Andolino, znanstvenikom z mednarodnimiizkušnjami. Dr. Andolina namreč meni, da ima Slovenijavrhunsko medicinsko stroko in dobre bolnišnice, in si že nekajlet želi sodelovanja na znanstveni ravni.Iz kabineta rektorja UNG je Andreja Leban, dipl. ekon., za Isisposredovala naslednjo informacijo: »Direktnega sodelovanjaz dr. Andolino še nismo vzpostavili, pač pa teče sodelovanjez njegovimi sodelavci na Institute of Child Health IRCCSBurlo Garofolo v Trstu, ki je partnerska institucija v projektuTrans2Care in ga bomo v okviru tega projekta (2011–2014) sskupnimi raziskavami na področju celiakije še poglobili.«»Pomembna je medsebojna povezanost,« nagovarja drugidobrotnik – dobitnik zahvalne listine 2011 za svoja dobra dela,divaški župnik Tomaž Kodrič, ki vidi pot »v predanem delu inveri«. Meni namreč, da gresta »bogoslužje in karitativnost zroko v roki«. Tako bi lahko trdili, da gresta z roko v roki medicinain humanitarno delovanje.Človeka preseneti in gane, da je v današnji družbi tolikodobrih ljudi, za katere nihče ne ve, malih darovalcev, tudi ponekaj evrov, ki si jih odtrgajo in darujejo še bolj potrebnimod njih. Kako izpostaviti te male dobrotnike? V medijih soProf. dr. Marino Andolina na slovesnosti ob zaključku akcijeLjudje odprtih rok v Narodni galeriji v Ljubljani po prejemuzahvalne listine »dobrotnik 2011«.izpostavljeni tajkuni, govori se o njihovem bajnem »zaslužku«,o malih dobrih ljudeh in njihovih dobrih delih, vsakodnevnih,ki pletejo zlate nitke iz srca v srce, vlivajo upanje ter prižigajoiskrice v očeh, se molči. A prav zaradi teh ljudi je življenje lepše.Javno se ne izpostavlja ljudi, ki namesto zdrah nagovarjajo klepemu in dobremu, skrbijo za bolj kakovostno življenje soljuditiho, vztrajno iz dneva v dan skozi vse leto. Tudi zdravniki, sajnjihovega razdajanja soljudem ne moremo izmeriti. Preprosto– ne morejo delati več ali manj, ker enostavno naredijo vse zabolj kakovostno življenje pacienta. Ker je to zahteva njihovegapoklica. Pa četudi pogosto na račun kakovosti lastnega življenja– to je plemenitost.In prav ta »materialna in duhovna dobrota«, ki se nevidno pretakamed ljudmi, kamor roka države in institucij ne sega, vlivaupanje v jutri, pomaga marsikomu preživeti danes.»Tisoč nitk nas povezuje med seboj in med temi nitkami je tudiakcija »Ljudje odprtih rok«, ki jo revija Naša žena prireja žeosemnajsto leto zapored,« je prisotne nagovorila povezovalkaslovesnosti. Akcijo podpira Ministrstvo za delo, družino insocialne zadeve.Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeveje v slavnostnem nagovoru poudaril, da država ne zmore vsegain da zato pomenijo prostovoljstvo, solidarnost in dobrodelnostpomembno dopolnilo. Izrazil je tudi vse spoštovanjedobitnikom priznanj in zahvalnih listin za njihova dobra dela,za pristno skrb za sočloveka, še posebej, ker stojijo ob straniotrokom in ostarelim ter tako s svojimi dejanji dajejo zgled zadobrodelnost.44 Revija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>
ZanimivoV letu 2011 sta v komisiji za izbor prvih treh sodelovali tudionkologinja Metka Klevišar, izjemna osebnost 1994, ter anesteziologinjaMojca Senčar, izjemna osebnost 2004. Priznanjaz zlatim golobčkom, posnetkom okrasne zaponke iz 5. stoletja,pa so letos prejeli: za dobrotnico Danica Ozimic iz Mežice, zadarovalca Novalija Muminovič iz Šoštanja, za izjemno osebnostMajda Štruc iz Maribora, za dobrega človeka so bralci izglasovaliNado Verbič iz Ljubljane.Prireditev sta popestrili pevka Julija Kramar ter folklorna skupinaVeseli Marki iz OŠ Beltinci.Toliko topline v srcih sodelujočih in obiskovalcev, ki je je bilonamenjene ta dan dobitnikom priznanj in zahval za njihovadobra dela, s katerimi dan za dnem skrbijo, da je nemočnim inpomoči potrebnim vsaj za trenutek lepše in boljše, nas je medseboj zares povezalo z zlato nitko ter spodbudilo, da še naprejsleherni izmed nas doda kapljico dobrote. Urednica Naše ženeMarta Krpič je v svojem nagovoru poudarila, da drug brez drugegane moremo in da je prav 16. november 2011 dan, ko je bilavsa pozornost namenjena dobitnikom priznanj in javnih zahval,da bi začutili našo hvaležnost.Kdaj bo na vseh področjih, tako kot je to v zdravstvu, skrb zadrugega postala osrednja vrednota? Čeprav brez posebnegavidnega priznanja družbe uresničuje to vrednoto, ko opravljasvoje poslanstvo, na stotine zdravnikov in zdravnic ter drugihzdravstvenih delavcev, je fluid njihovemu delu vedno znova odprimera do primera prijeten občutek, da so naredili nekaj dobregain koristnega za izboljšano življenje soljudi, svojih pacientov.HPV, preventiva in kralji uliceAlenka Trop SkazaKot epidemiologinja iz Zavoda za zdravstveno varstvo Celjesem se udeležila (žal) le drugega dneva 42. Memorialnegasestanka profesorja Janeza Plečnika z naslovom Tumorjiv povezavi z okužbo s človeškimi virusi papiloma (HPV).Mednarodni simpozij se je odvijal 1. in 2. decembra na Medicinskifakulteti v Ljubljani.Prvega decembra sem imela obveznosti s »pokrivanjem« regijskihmedijev obveščanja, ki tradicionalno poročajo o svetovnem dnevuboja proti aidsu in v pogovorne oddaje vabijo predstavnike območnihzavodov za zdravstveno varstvo. Že dan pred 1. decembromsmo imeli v hiši pravo paniko, saj je kot po čudežu izginilaskromna zaloga rdečih pentelj in kondomov, ki so jih imeleshranjene moje sodelavke, odkar je čas »debelih krav« pokrivanjas »promocijskim« materialom mimo. »Le kje bomo letos dobilevsaj nekaj rdečih pentelj?« Zadrego smo rešile z nakupom rdečegatraku v cvetličarni in hitro izdelavo simbola boja proti aidsu.In z grenkobo se spomnim, kako smo včasih območni zavodi zazdravstveno varstvo pred 1. decembrom dobili pošiljko kondomov,rdečih pentelj, plakatov, s katerim smo oskrbeli regijskekoordinatorje zdravstvene vzgoje, zdravstvene domove, šole,imeli promocijske stojnice… Vse to je že oddaljen spomin.Kot že napisano v uvodu, sem se v petek, 2. decembra, iz Celjaodpravila v Ljubljano. Megla na cesti, zoprno vreme, previdnavožnja v drugo klet parkirne hiše in sprehod do Korytkove 2.Bogat strokovni del srečanja, pavza in klepet s kolegicami, s katerimise srečujemo bolj oziroma manj pogosto. Beseda da besedotudi o službi oziroma ustanovah, kjer smo zaposlene. In meena vpraša, ali sem še vedno na IVZ-ju? Pojasnim, da je IVZ(Inštitut za varovanje zdravja) krovna preventivna organizacija vdržavi, da pa imamo v vsaki od devetih regij Območni zavod zazdravstveno varstvo, kjer izvajamo naloge javnega zdravja. In sespomnim nomenklaturne »tranzicije« s področja zdravstva, koje ZIRS (Zdravstveni inšpektorat Republike <strong>Slovenije</strong>) še velikokratsanitarni inšpektorat, Ministrstvo za zdravje Ministrstvoza zdravstvo… Še dobro (komentiram za svoje področje dela),da kolegi in ljudje vedo, kaj delamo na Zavodu za zdravstvenovarstvo Celje, pa čeprav nas včasih še vedno kdo poimenujeZavod za socialno medicino in higieno.Odmor se je končal, srečanje se je nadaljevalo. Osebno me jezelo zanimal sklop Cepljenje in preventiva. Odkar je v Slovenijoprišlo cepivo proti HPV in s tem najuspešnejša preventiva protiHPV-okužbam, se v svoji regiji skupaj s številnimi kolegicamiin kolegi trudim ozaveščati o pomenu tega cepljenja.In kaj so pokazali odstotki precepljenosti za prvo kohortošestošolk, ki smo jih v šolskem letu 2009/10 v okviru rutinskegaprograma cepljenja cepili proti HPV? Podatki so pokazali, da jecepljenih blizu polovica deklic (1).»Zakaj ne dosežete višji odstotek cepljenja?« sprašujejo naMinistrstvu za zdravje in kot merljivi cilj uspešnosti strokezahtevajo boljši rezultat precepljenosti. Izkušnje pa kažejo, da vregijah, kjer so bili uspešni v neposredni komunikaciji s starši,dosegajo bistveno višji odstotek precepljenosti, kot je slovenskopovprečje. In kaj to v praksi pomeni? Pomeni, da v svojemprostem času ob petih popoldne skupaj s kolegicami hodimo poosnovnih šolah in na roditeljskih sestankih seznanjamo staršeo HPV, posledicah okužbe, ABC-preventivi in cepljenju. Aceljska regija je velika, ima 300.000 prebivalcev, 74 osnovnihmatičnih šol, da o podružnicah ne govorim. Smo za ozaveščanjein zdravstveno vzgojo odgovorni le neposredni izvajalci naterenu brez nacionalne strategije promocije, informiranja indenarja za te namene?Po drugi strani kažejo podatki iz evropskih držav, ki so prav takokot Slovenija uvrstili cepljenje proti HPV v rutinske programecepljenja, da v večini dosegajo podobne ali pa nižje odstotke precepljenosticiljne populacije. Države, ki so v zajetju uspešnejše, pa soimele izdelane nacionalne kampanije ozaveščanja in promocije (2).Revija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>45