IntervjuMed laparoskopsko ultrazvočno preiskavo trebušne slinavke –z leve prim. mag. Lackner (radiolog), prof. dr. Tschmelitsch inintervjuvanec (foto: arhiv Jurija Gorjanca).bolnišnica z najnižjim deležem administrativnih delavcev glede nazaposlene medicinske delavce na avstrijskem Koroškem.V preteklosti je bolnišnica pridobila dva različna mednarodnacertifikata kakovosti. Medicinski del ustanove sestavlja petglavnih oddelkov (po velikosti si sledijo: interni, kirurški – zaabdominalno in splošno kirurgijo, ginekološki s porodništvom,anesteziološki z intenzivno terapijo in terapijo bolečine terradiološki oddelek). V bolnišnici je zaposlenih 80 zdravnikov.Kirurški oddelek ima 82 postelj, razporejenih na vzhodnem injužnem krilu. Na oddelku je poleg predstojnika devet specialistov,štirje specializanti ter vedno vsaj trije stažisti. Dnevno uporabljakirurški oddelek tri operacijske sobe, ki so večinoma zasedenepreko celega dneva. Težišče dela je v onkološki kirurgiji prebavnegatrakta, vključno s požiralnikom, trebušno slinavko injetri; nadalje v operacijah ščitnice; vedno več je kirurgije dojke(bolnišnica ima certificiran Center za obravnavo bolezni dojk).Poleg ostalih splošnokirurških operacij izvajajo kirurgijo debelostiin spodbujajo razvoj laparoskopske kirurgije. Za okraj Šentvidizvaja oddelek tudi urgentne abdominalne operacije. Stacionarnihobravnav na letni ravni je okrog 4.000. Oddelek ima polegsplošne in travmatološke ambulante še sedem subspecialističnihambulant. Travmatoloških operacij je malo, občasno jih izvaja enspecialist. Ostale kirurške dejavnosti so organizirane ambulantno(ORL, plastična kirurgija, urologija …); omenjeni specialisti delajodrugje in operirajo v bolnišnici po dogovoru oz. če so potrebe(npr. rekonstrukcija dojk, mikrokirurške anastomoze žilja itd.).Nekaj naših bolnikov je tudi na paliativnem oddelku, ki je bil prvitovrstni oddelek na avstrijskem Koroškem ter je naravi ustanoveprimerno dobro opremljen in oskrbovan. Ima tudi mobilnopaliativno ekipo za obiske na domu. Predstojnik našega oddelkaprof. dr. Jörg Tschmelitsch, dr. med., je obenem strokovni direktorbolnišnice. Po mnenju mnogih je eden najboljših avstrijskihoperaterjev in tudi to dejstvo je bilo pomembno, ko sem seodločal o novi službi (http://www.barmherzige-brueder.at/content/site/st_veit/abteilungen/chirurgie/index.html). Upam si napisati, dabolnišnica tudi ali predvsem zaradi njega dosega terciarno ravenin ima na avstrijskem Koroškem tako dober glas.Vsak začetek je preskok in zato težak. In četudi nistenovinec, je imel pri Vas začetek po novem prav gotovoPred laparoskopsko operacijo – z leve dr. Graefitsch in intervjuvanec(foto: arhiv Jurija Gorjanca).svoje značilnosti – tudi kolegialne in jezikovne, še posebejv stikih s pacienti. Opišite jih, prosim.S sodelavci sem se zaenkrat dobro ujel, čeprav delam le delnidelovni čas ter se zavedam, da to ni enakovredno. V septembru2011 so prišli v bolnišnico še drugi »novinci«, s katerimi sem senajprej srečal na t. i. uvajalnih seminarjih. Njihova organizacijaje bila zame prijetna novost, saj so nas naučili vse od računalniško-informacijskihtrikov do posebnosti klinične obravnave. Naoddelku je bilo zame pozitivno presenečenje, da mojih kolegovmarsikaj o meni ne zanima. Osebne stvari so nepomembne.Tam sem zato, da se dokažem z delom. Taka drža mi je zelo blizu,zdi se mi profesionalna in me je v odločitvi za novo delovnomesto potrdila. Res pa je, da si s kakšnim od kolegov povemveč; npr. tudi nekaj med njimi je alpinistov in imamo polegkirurgije še možnosti za kako skupno turo. Za večino kolegov jepomenil moj prihod razbremenitev, saj so pogosto dežurali.Kljub opravljenemu licenčnemu izpitu za nemščino je komunikacijaizziv zase. Pogovore večinoma razumem. Sicer vprašam,kar pa je vse redkeje. Preglavice mi dela avstrijskokoroškonarečje. Več kolegov je Nemcev ali prihajajo iz drugih avstrijskihdežel; njih zaradi lepše izgovorjave razumem takoj. Sem sepa že zalotil, da sem kakšni stari mami v ambulanti poskušal kajrazložiti v »njenem« narečju. Sicer se trudim govoriti pravilnonemško. Če začutim, da je potrebno, bolniku spregovorim osebi oz. se na kratko predstavim, da vedo, od kod prihajam oz.kdo jih bo operiral. To se mi zdi redko potrebno, a zahtevnejšibolnik, zavarovan nadstandardno (»Sonderklasse«), lahko vprašatudi, koliko takšnih operacij sem tam, od koder prihajam, žeopravil.Ali se Vaše delo – ker ste zaposleni za polovičendelovni čas – kakorkoli kvalitativno razlikuje od Vašihkolegov?Moje redno delo je v resnici še krajše – 45-odstotno. V pogodbiimam zapisano, da bom v bolnišnici od torka zjutraj do četrtkapopoldne med 7.30 in 13.30. To pomeni uradno sicer le 6-urnidnevni delavnik, vendar je le redko tako kratek. Ostalo sonadure. Na razpolago imam stanovanje tik ob bolnišnici. Spredstojnikom sem dogovorjen, da bom v prvih šestih mesecih,za kolikor je sklenjena začetna pogodba, predvsem v operacijski34 Revija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>
IntervjuMed delom v helikopterju (foto: arhivJurija Gorjanca).Na Velikem Kleku (3789 m) (foto: arhiv Jurija Gorjanca).sobi. To jim ustreza tako kadrovsko kot tudi z vidika spoznavanja,kaj in kako operiram. Na ta način se medsebojno spoznavamo,jaz vidim njihov način dela in hišne posebnosti. Zaraditega dogovora se počutim nekoliko privilegirano, saj je delo voperacijski sobi kljub določenim odgovornostim manj stresnokot npr. v ambulanti ali na oddelku oz. so obremenitve drugačnenarave; v tem se moje delo zaenkrat kvalitativno razlikujeod kolegov. Hvaležen sem, ker sem vključen v vse operacije, tertudi, da lahko že na samem začetku samostojno operiram. Postopnose bom seveda intenzivneje vključil tudi v ambulantnodelo ter delo na oddelku. Poleg rednega dela dežuram, tudi obvikendih, do štirikrat mesečno.Opišite, prosim, svoj tipičen delavnik po urah; vključitetudi čas za morebitne pogovore s pacienti ter delo zabirokracijo.Na oddelek pridem ob 7.00 in si preberem dokumentacijobolnikov, ki jih operiram ali sem asistent. Številni bolniki,predvsem za rutinske operacije, so namreč sprejeti šele na danoperativnega posega. Ob 7.30 pregledamo z enim od nadzdravnikovoddelka (»Oberarzt«) temperaturne liste (brez vizite) insveže izvide bolnikov na našem odseku (južno krilo). Seznanimose z dogajanjem v dežurstvu (poroča sestra) in dogovorimoo najpomembnejših ukrepih. Za to ne porabimo več kot 15minut. Na vizito gre kasneje (do 9. ure) eden od specialistov(sprotni dogovor), ki ni v operacijski sobi ali ambulanti. Delitvebolnikov po sobah/kirurgih ne poznajo, večinoma vsi kirurgipoznajo vse bolnike (!). Ob 7.45 je jutranji raport, kjer gremokronološko skozi operacije prejšnjega dne, bistveno dogajanje vdežurstvu ter predstavitev operacij tekočega dne. Na raportu nesodelujejo ali se predčasno poslovijo kirurgi, ki začnejo z operiranjem;dogovorjeno je, da je kožni rez prve operacije ob 8.00.Ostali gredo s predstojnikom na vizito v CIT; enkrat tedenskoje predstojnikova vizita na obeh kirurških oddelkih. Pred in pooperaciji kirurg v okviru »Quality Control« opravi preverjanjebolnikovih podatkov, prisotne ekipe; strežnik to vnese v računalnik.Pavze med operacijami so kratke, največ do 15 minut,tudi med večjimi posegi. Operiramo, dokler nismo gotovi zrednim razpisanim programom. Včasih, čeprav redko, je to vkateri od treh operacijskih sob ob 15.00, večinoma delamo dovečera. Zgodilo se je že, da smo redni program delali do 22. ure.Samo po sebi umevno je, da so to nadure.Po zaključku dela grem v prebujevalnico in na oddelke pogledatoperirane bolnike. Včasih posebej še zvečer, saj stanujempraktično ob bolnišnici; komunikacija z bolnikom pred in pooperaciji se mi zdi ključna. Pisarniško delo v nadrobnostih šelespoznavam – odpustnice pišejo specializanti, zato smo specialistivsaj glede tega razbremenjeni. Lahko pa rečem, da jedigitalizacija birokracijo precej olajšala.V svojem pismu ste mi med drugim povedali tole:»... Čeprav sem tukaj šele nekaj mesecev, ugotavljam, kako so namnogih področjih prehodili daljšo pot ali vsaj našli neke rešitve,iz katerih se lahko morda Slovenija kaj nauči. Morda kje tudiobratno. Jaz osebno sem tukaj z delom, organizacijo dela inkolegi zelo zadovoljen. Mislim, da tudi oni z mano. ...«Prosim za kar nadroben komentar o teh Vaših ugotovitvah,še posebej kar zadeva organizacijo dela termorebiti celo izraz Pflicht, ki ima med nemško govorečimiljudmi poseben prizvok. In končno: kaj je tisto, počemer sklepate, da so »oni« (vaši kolegi? predstojnik?)zadovoljni z Vami?V ambulantah ni gneče, čakalnih dob ni niti za najosnovnejšeoperacije. Menim, da je to v največji meri posledica zadovoljivegaštevila bolnišnic in zdravnikov na avstrijskem Koroškem.Stresnih ambulant, kjer naj bi zdravnik v petih urah pregledal50 bolnikov, ni. Vendar je pomembna tudi bolnišnična organizacija– operiranje popoldne ter kontrolni pregledi prisekundarnem specialistu, specialistu v domačem okolju alipri družinskem zdravniku (»Hausarzt«). S slednjimi je velikokomunikacije, tudi osebno ali vsaj po telefonu. Na ta način seizvaja, če je le mogoče, osebno predajanje bolnikov, ki so namzaupani v oskrbo. Kontrolni pregledi v bolnišnici so bolj izjemaRevija <strong>ISIS</strong> - <strong>Januar</strong> <strong>2012</strong>35