ISIS - Januar 2012 - Zdravniška zbornica Slovenije

IntervjuZato je delno tudi od tega odvisno, kdaj se bom lahko zaposlilza poln delovni čas. Upam, da čim prej.Še vedno delate kot gorski reševalec; v Sloveniji žedolgo, v Avstriji pa od predlani. Kaj je Vaš motiv za delote vrste in kaj je Vaše sporočilo reševalcem pri nas inna oni strani plota?Hribolazenje je moj šport (čeprav je več kot šport). Biti zdravnikv gorah je zame že med dodiplomskim študijem pomenilosodelovati v Gorski reševalni službi; ne nazadnje na Prevaljah, odkoder izviram, veliko drugih interesnih dejavnosti ni bilo. Gorskoreševanje mi pomeni tudi priložnost za prostovoljstvo. V Slovenijiin Avstriji občasno ob prostih vikendih dežuram v helikopterskislužbi. Če bom v prihodnjih letih več bival v Celovcu in manj vLjubljani, se bom javil celovški postaji gorske reševalne službe,da bom na razpolago tudi za morebitne kopenske intervencijev Karavankah. Sporočila reševalcem pravzaprav nimam, saj soravno gorski reševalci z obeh strani Karavank pravzaprav tisti, kiže leta sodelujejo tako, kot da meja sploh ni. Vsi so »fejst fantje«,ki so pripravljeni iti pomagat kadarkoli.V Avstriji se pozimi zaradi smučarske sezone helikopterske bazepomnožijo. Po državi jih je okrog 35. V recesiji ni pričakovati, dabi Slovenija zmogla kupiti vsaj en namenski reševalni helikopter.Morda ta hip to niti ni potrebno. Menim, da bi lahko vsajen vojaški ali policijski helikopter že zdaj namensko uporabljalizgolj za reševanje (ga v ta namen prebarvali) in se tako izognilirazličnim interesom in pravilom, ki ga kot leteče reševalno vozilota hip ne usmerjajo tja, kamor spada – k ponesrečencu.Dokler se to ne zgodi, zamisel za tu in zdaj: v Avstriji se zaradimegle obstoječe helikopterske baze pomaknejo više in na obrobjamest. Nekaj podobnega bi veljalo uresničiti tudi pri nas, sajhelikopter večji del zime zaradi megle na Brniku sploh ne morevzleteti (ne sme). Premik na letališče Lesce ali kam drugam bizadevo rešil takoj. Zdravniki le upamo, da se taki rešitvi ne bipostavila po robu kaka birokratska gora; proti njim smo nemočni.V neki recenziji se mi je zapisalo tole:»V islamski teologiji obstoji pojem Al Araf, zid med rajem inpeklom. Na tem zidu bivajo duše tistih pokojnih, ki so se zapravo vero (!) bojevali proti volji svojih staršev. Ki zaradi verev pravo vero ne morejo biti pahnjeni v pekel in ki zaradi grehaproti svojim staršem ne morejo biti vzeti v nebesa. In ker nemorejo bivati ne tu ne tam, so obsojeni na bivanje na tem zidutako, da vidijo tako nebesa kot pekel. In ker vidijo (vidijo!) naobe strani, jim to omogoči uvid. Uvid, ki je v bistvu spoznanje.«Če torej malo pretiravam, je asist. mag. Jurij Gorjanc,dr. med., trenutno na tem zidu in vidi na obe strani. VAvstriji sicer (še) ni zaresnih nebes, v Sloveniji pa (še)ni zaresnega pekla; vice pa skoraj gotovo so že tu inzdaj. Kaj je Vaš uvid, ki bi ga lahko posredovali ne lesvojim avstrijskim, temveč tudi slovenskim kolegom?Kako imenitno, a tudi težavno vprašanje! Najraje bi se izvilz odgovorom, da bom čez kako leto dni lahko podal boljšemnenje. Tudi ko sem zadevo prespal, nisem vedel, kaj povedati.Zato sem sklenil, da se na neobičajno vprašanje do odgovoradokopljem na neobičajen način: po zaključku delovnega tednav Avstriji sem se med večerno vožnjo proti Ljubljani ustavil vPodljubelju. Nočno turo proti Kofcam sem nadaljeval in z bivakomzaključil na grebenu Košute. Ko sem se zjutraj razgledalz Velikega vrha (2088 m) čez »mejni zid« Košute in se ozrl nalevo v prepadne stene nad Selami, me je kar malo stisnilo. Čepravstrmina ni presegla nekega bivaka v stenah pod Everestom.Pretirano pa me ne bi smelo skrbeti, saj bi v primeru nočnegazdrsa na sever pristal v »skorajšnjih« nebesih. Če bi se zapeljalpo južnem pobočju, pa strmina ne bi zadoščala, da bi se hitroznašel v »skorajšnjem« peklu. Privilegiju videti na obe stranizidu se je pridružil še privilegij alpskega sončnega vzhoda, kotse ga vidi le iz spalne vreče. V svežini gorskega jutra in mislisem začel hoditi po mejnem zidu…1. Razlike temperamenta enega in drugega naroda so zgodovinskadanost in vsak ima pozitivne lastnosti in prednosti.Slovanska spontanost in zaupljivost lahko prideta v medicinido izraza kot višja kakovost obravnave, lahko celo kot nekadodana vrednost. So zato slovenske medicinske sestre v Avstrijitako cenjene? Germanska urejenost se zrcali v prispodobi,ki jo je ubesedil eden od znancev z: »Vertrauen ist gut,aber Kontrolle ist besser« (Zaupanje je dobro, a kontrola jeboljša). To se mi zdi nekoliko pretirano. Moj uvid (izkustvo)je, da je združitev obojega – drže s severa in z juga – mogoča.2. Med zdravnikoma na severu in jugu kot strokovnjakomani bistvenih razlik. Medicinska fakulteta na jugu da solidnoznanje, s katerim se lahko zdravnik kjerkoli samozavestnopredstavi. Kaj je torej tisto, kar naredi medicino v Avstrijidrugačno? Menim, da je tam zdravnik manj izpostavljen»nemedicinskemu« stresu. Od jutra do večera se ukvarja zbolniki, konec koncev je za to študiral. Zdravnik na jugu je»nemedicinskemu« stresu izpostavljen bolj. Včasih porabicelo dopoldne, da za »svojega« bolnika pridobi slikanje zmagnetno resonanco še isti teden, ali troši najboljšo energijo,da bolnika z rakom spravi na operativni program naslednjiteden in ne čez tri tedne. Okrog svojega bolnika mora pogostozgraditi mini zdravstveni sistem, da je pred svojo vestjo,ki jo je oblikoval tudi v tujini, zadovoljen. Včasih se morazdravnik na jugu seveda ukvarjati tudi s polaganjem ploščic,napeljavami in betonskimi zidovi. Koliko je za to študiral?Zdravnik na severu lahko torej v svoji karieri oskrbi večbolnikov in prej, je zato morda kvantitativno bolj učinkovit?Zdravnik na jugu mora biti v okoliščinah krpanja sistemabolj iznajdljiv, ali je zato bolj kvalitativno učinkovit?3. Gotovo tudi v Avstriji glede naštetega niso nebesa, temvečkot pravite – »vice«, ki so po definiciji povezane z očiščevanjem.A če je pekel nesmiselno, so vice smiselno trpljenje, vzavedanju in pričakovanju odrešitve. In bolj kot je trpljenjesmiselno, bolj je znosno. Smiselnost prinaša (tudi v medicino)predvidljivost. In morda si prav tega najbolj želimo.38 Revija ISIS - Januar 2012