ISIS - Januar 2012 - Zdravniška zbornica Slovenije

S knjižne policePokrče so ravninska vas zahodno od Celovca, vendar pa so tudi tubili ljudje kmalu postavljeni pred dilemo, ugotavljanje, kaj je manjšezlo. Pa ne le glede razpetosti med dva ali celo tri jezike, temvečtudi med presojo, ali sodelovati z nemško (nacistično) oblastjo ali sslovenskimi (komunističnimi) partizani, ki »... bodo po vojni tudipri nas ustanavljali kolhoze s prisilo...«.Konec vojne ter propad nacizma je sicer prinesel olajšanje, a hkratinove dileme. Naj se Anisja vrne domov, v sovjetsko Ukrajino intvega ponovno preganjanje zaradi domnevnega sodelovanja z nacisti?Ali naj se izseli v Anglijo, ZDA ali Avstralijo ter začne novoživljenje? Ali pa naj ostane na Koroškem?Anisja se je odločila zapustiti kmetijo v Pokrčah ter se preselitik dvema starejšima zakoncema v Kozju (Kossiach), Martinu inMagdaleni Ogris, ki zaradi starosti nista več mogla dobro skrbetiza svojo domačijo, pd. (po domače) pri Oblaku. In potem se jezgodilo tole:Po nekaj mesecih se je Simon Ogris, nečak Oblakovih zakoncev,vrnil iz vojnega ujetništva domov. Hiša njegovih staršev jebila pravzaprav pri pd. Kopajniku v Tucah. Že pred vojno jebilo določeno, da bo on prevzel stričevo gospodarstvo. Imel ježe izvoljenko na Radišah, prišlo pa je drugače. Oba, Simon inAnisja, sta bila mlada. Bila sta pri Oblaku skupaj pri vsakodnevnihopravilih in živela pod skupno streho. Navadila sta sedrug na drugega in nastala je nova ljubezenska zveza. Ni trajalodolgo in Anisja je zanosila. S tem je bila bodočnost bolj alimanj zapečatena. V podeželskem okolju v tistem času v takemprimeru za ženo, zlasti za Anisjo, ki sicer ni imela nikogar, nibilo druge izbire kot poroka. ... (str. 238/239)V zvezi s tem je na str. 260/261 sijajna družinska fotografija: staršaSimon in Anisja Ogris ter pet otrok, dva fanta in tri dekleta, »postopničkah«, podobni kot jajce jajcu. Na sliki izstopa kakih desetlet star, plavolas fantič, avtor knjige...Menim, da je kaka nadaljnja obnova vsebine knjige docela odveč.V nekem smislu je podobna knjigi Die Verschleppung (Josef Winkler,Suhrkamp, 1983). Vendar po moji presoji Ogrisova knjiga,tudi zaradi dvojezičnega zapisa, mnogo bolje prikaže razklanostčloveške duše, ki je zaradi jezika prisiljena spreminjati (ali celospremeniti) bistveni del svoje identitete. Prav zato čustveni naboj,ki ga v Winklerjevi knjigi ne more biti.Sporočilo Ogrisove knjige je večplastno. Po eni strani gre za skorajdocela zamolčano poglavje koroške (nemške) zgodovine. Četudinatančno število prisilnih delavcev ni znano, se ocenjuje, da jih jebilo okoli 30.000. In šele ob branju Ogrisove knjige se človek zave,da so to bili dobesedno sužnji. Cenjeni le toliko, kolikor so fizičnozmogli...Seveda se zavedam, da tu ne gre za zgodovino, rekonstruirano natemelju dokumentov. Gre za zapis, ki je nastal po pripovedi avtorjevematere. Za razliko od znanstvene zgodovine, ki je suhoparnain brezosebna, je ta zvrst zgodovine sklop s silovitim čustvenimnabojem. Se pravi, iz znanstvene zgodovine se človek (in človeštvo)ne more naučiti ničesar; nasprotno pa je ta, Ogrisovazgodovina v bistvu spoznanje o poteh in stranpoteh, o napakah inzmotah in o radostih ... o spoznanju, ki pa je pridržano le peščiciljudi. Morda celo le enemu samemu človeku? Avtorju knjige,Tomažu Ogrisu? O spoznanju, ki je tako bridko ali celo trpko, da(spre)govori le ponekod in le med vrsticami?Ker se osnovna zgodba razpleta, Ogris opiše tudi življenje družineDenisjaka, ki je ostala v Ukrajini, doživela umik nacistov ter vrnitevsovjetske oblasti. Maščevanje, nato težko življenje po Stalinovismrti ter vse do razpada Sovjetske zveze. Iskanje stikov s krvnimisorodniki, ki pa zaradi oddaljenosti niso mogli vzpostaviti nitičloveških, kaj šele običajnih sorodstvenih stikov...Po drugi strani – in to se mi zdi temeljno sporočilo knjige – pagre za razmišljaneje o tujstvu; kaj ga opredeljuje, kako tujstvopremagati in se (sebe!) integrirati. V ospredju je seveda jezik: poeni strani podobnost (ukrajinščine in slovenščine), po drugi stranirazličnost (ukrajinščine in nemščine).Se pravi, temeljno sporočilo knjige je opis, kako preseči (transcendirati)tisto, kar je tako različno, da se zdi nezdružljivo. Edina potje dvojezičnost. Formalno je to v knjigi prikazano tako, da je nalevih straneh nemško, na desnih straneh pa slovensko besedilo.Ker je v primerjavi z nemščino slovenščina t. i. kompakten jezik, jeslovensko krajše in oblikovalec je »prazen prostor« izpolnil s fotografijami,ki so zato večinoma na desnih straneh. Zato tudi dvojnapaginacija strani. Obe besedili sta izvirnika, ne prevoda! Zato sekar pogosto razlikujeta tako formalno kot po izpovedni moči. Jazsem bral predvsem nemško besedilo; le tu in tam sem preskočil naslovenskega, bodisi kot pojasnilo nemškega bodisi kot primerjavoo izpovednosti.Na str. 236/237 Ogris začne z opisom takratnega vaškega, navidez idiličnega, v resnici pa skrajno trdega ali celo surovega življenja.Ki pa je bilo morda le odraz trdote t. i. hierarhičnih struktur.Vrhunec je opis formalnosti pred cerkveno poroko, ki sta jihmorala (morala!) opraviti Simon in Anisja in ki za sodoben načinrazmišljanja zvenijo groteskno. Se pravi, če v avtorjevo dvojezičnoknjigo vgradim še ksenofobijo docela zaplankanih kmetov innižjih uradnikov, je Anisja izvrsten opis o tujstvu, o vprašanju, kibi lahko v kaki razpravi imelo imeniten naslov Kako na domačihtleh preživeti kot tujec.Kak psiholog – lingvist bi lahko analiziral obe besedili in ugotavljal,k(d)aj je avtor naprej pisal v nemščini in nato v slovenščini, inkdaj je pisal v obrnjenem zaporedju. In na str. 240/241–244/245bi se lahko šel globinsko psihologijo fantiča, ki ga vaška mladež obprepirih s psovko zaznamuje kot tujca, očitno nevrednega življenjana koroških (slovenskih? nemških?) tleh.Tako domnevam, da vso (vso!) sporočilnost Ogrisove knjige lahkodojame le dvojezični bralec. Morda tudi tisti, ki obvlada slovenščinooz. nemščino kot tuji jezik. Enojezični bralec pa – ki ni doživelčustvenega naboja jezika – bo knjigo verjetno bral kot le zanimivospominsko literaturo iz krutih časov. Ki so zgodovina, ki jih ni več.Moj Bog, pa jih zares ni več?Marjan Kordaš88 Revija ISIS - Januar 2012