ISIS - Januar 2012 - Zdravniška zbornica Slovenije

S knjižne policeni šlo drugače – spet sta šla na urgenco. Bolnikove hudo oteklenoge nosijo veliko vode, veliko teže. Fanta z reševalcem se obprenašanju nosil zavedata prav samo tega - velike teže in, kotmi pripoveduje obupana žena, izustita: »Zdaj ga pa že nehajtekar naprej pošiljati sem in tja…« Ostal je v bolnišnici in v nekajurah tudi umrl.Ne morem soditi, a pripoved gospe po telefonu naslednji danme navda s slutnjo, da je šlo vse precej narobe. Gospoda sopošiljali na slikanje pljuč, kjer je v bolečinah dolgo čakal navozičku pred preiskavo, odvzeli iz vene številne vzorce krvi,ocenili elektrokardiogram, ga po več kot dveh urah preselili nanjegovo posteljo v bolnišnični sobi, kjer je dobil v veno tekočinein nekatera zdravila. Še vedno ne zdravil, ki bi jih potrebovalza lajšanje bolečine in za lajšanje nemira. S svojci in z osebjemni zmogel smiselno spregovoriti. Bil je močno vznemirjen, nise orientiral, kje se nahaja in kaj se dogaja, poskušal je vstajati,sleči pižamo, izpuliti iglo z infuzijo. Privezali so ga za roki. To jenjegov nemir še povečalo. Vpil je, se preobračal s telesom, udarjalz udi v stranice postelje, vse dokler ni popolnoma utrujenobnemogel in zdrsnil v zmanjšano zavest. V nekaj urah je umrl.Domači lahko ohranjajo le zadnjo sliko hudega trpljenja inobžalovanje za vso hudo kri in besede ob koncu. Pa imamo vsipravico do lajšanja trpljenja in spokojnega slovesa!Naslednji klic je vprašanje zdravnice, kako naj še pomagasvojemu bolniku, ki s srčno odpovedjo in bolečinami želi ostatidoma. Telefon velikokrat zvoni tudi v večernih urah. So takratstiske hujše, je noč prevelika grožnja?S Primorske se oglasi ženski glas, ki v stiski sprašuje za nasvetob umirajočem možu. Nato kliče bolnica, ki je obupana, ker jeobčutila izgubo dostojanstva, ko je bila včasih vsaj še bolnica,zdaj pa čuti, da za osebje na svojem zadnjem pregledu velikepriznane institucije niti to ni bila več – je umirajoča manj kotbolna?Razen redkih posameznikov ima večina zdravstvenega osebjapri nas zelo malo ali nič formalnega znanja in veščin o vodenjubolnikov ob koncu življenja. In svojci gotovo še manj. Ob temsi je večina ljudi izdelala predstavo pretirane drame ob koncuživljenja predvsem zaradi strahov o neznanem in zaradi slabihizkušenj ob neprimerni strokovni podpori pri umiranju bližnjih.Z dobro paliativno oskrbo je običajno možen miren in udobenprehod. Takšni izkušnji rečem radosten prehod, saj nas ob istočasnižalosti navda s še večjim zavedanjem o polnosti in radostiživljenja. V zadnjih dneh in urah je ponavadi potrebna neprestana,dovolj izkušena in tudi strokovna oskrba, ki bi morala bitiob dovolj človeškem zdravstvenem sistemu omogočena tudi nadomu.Družinski človek (in naša zelo uspešna javna osebnost), kije doživel materino smrt ob nudenju svoje stalne štirimesečnedomače nege, je v svojem pismu odlično popisal dar takeodločitve: »Ob bolezni in umiranju svoje mame sem šel skozigloboko eksistencialno izkušnjo, ki mi nalaga ponovni razmislek oključnih vprašanjih življenja. Izkušnja in pogosto preizkušnja jebila zahtevna, a hkrati plodna. Tako kot ste sami zapisali za vašegaočeta, sva se tudi midva z mamo v „ekstremnih okoliščinah“ zbližala,vzpostavila odnos - vse prej kot enostaven, ki ga, če bi umirala vbolnici, ne bi nikoli. In hvaležen sem vam prav za to.«Matjaž Lunaček: Zadrugačno usodoLočitvena krizaPotem ko je zaljubljencema leto dni cvetela sreča, nastopitrenutek ločitve. Črtomir gre na vojsko. V drugem ljubezenskemsrečanju ob slapu Savice Bogomila pojasnjuje, že povsemspremenjena, kaj se je zgodilo z njo, potem ko je Črtomir odšelv boj. Iz Prešernovih besed je razvidno, da je ločitev trajala šestmesecev: »Šest mescev moči tla krvava reka.« To je obdobje, vkaterem je Bogomila poskušala prebroditi ponovljeno travmoločitve in izgube. Najprej se je poskušala pomiriti z elementistvarnosti (realitete): »En dan sem prašat šla po vojske sreči.«Novica, kako je s Črtomirom, bi jo morda pomirila, vzpostavilavsaj posreden stik z njim, ki je bil zanjo izgubljen, saj pravi:»[Z]aprte vse do tebe videt' poti«. Poti v resnici niso bilezaprte, le njena tesnoba, kaj je z njenim ljubezenskim objektom,je bila prevelika, da bi se lahko oblikovala v znosno ali celopomirjujočo misel. V sebi ni našla virov za pomiritev, »notranja«tolažba se ji ni posrečila: »[N]i ved'lo, kam se d'jati srce moje.«V takem zapletenem položaju tesnobe in zmedenosti jo jesrečal duhoven in ji ponudil idealizirano religiozno rešitev. Vsvojem položaju je očitno tudi pomislila, da ljubezen, katerise je tako odprla, morda ni trajna, da bo »prešlà ko val, kiveter ga zažene«. Podvomi o moči gona, ki ga tu reprezentiraelementarni moment vetra. Misli, da hrepeneče srce ne bo našlosvoje zadostitve. Srečanje z bogaboječim možem, duhovnom,ki ponuja drugačen, do zdaj neznan sistem verovanja, delujebliskovito. Tu ni počasnega preverjanja novega sistema vrednot,ampak hlastno sprejemanje srca, ki ne ve, kam bi se dalo,in išče takojšnjega zatočišča. Naključno srečanje z duhovnomse pokaže usodno za ljubezenski par. Iz separacijske tesnobeporojena rešitev odtegne Bogomilo iz ljubezenskega para. KoBogomila ob slapu govori s Črtomirom, očitno v strahu, da bi92 Revija ISIS - Januar 2012