ISIS - Januar 2012 - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdr avstvo»Izjem«, kot jih imenuje M. Kordaš, nikakor ni maloniti pri nas niti v državah, ki so to priznale in urediles predpisi. Pri tem ni pomembno, ali so to storile izoportunizma ali zaradi spoznanja, da medicina nikoline bo mogla izpolniti vseh pričakovanj bolnikov innjihovih svojcev in da včasih zdravilstvo pomagatudi v primerih, ko medicina tega ne zmore, čepravsi (še) ne znamo razložiti, kako in zakaj. Ta pomočmarsikdaj nima vpliva na samo bolezen, ampak samona lažje prenašanje različnih težav, ki jih bolezen povzroča.Vedno skupaj z bolniki navajam tudi njihovesvojce, saj so po mojih izkušnjah z onkološkimi bolnikisvojci mnogo bolj »zaslužni« za uporabo zdravilstvakot sami bolniki.Naj navedem problem kancerofobije, s katerim se vzadnjih letih pogosteje srečujem. Za pristaše uradnemedicine je zadeva najbrž enostavna: naj opravijoonkologi vse potrebne preiskave in, če so te negativne,potrebuje bolnik kvečjemu še psihiatra. Dejanskopa s tem bolniku dosti ne pomagamo: 1. ker rakamarsikdaj z vsemi možnimi preiskavami ni mogočezanesljivo »izključiti«; 2. ker imajo negativne preiskaveomejen rok veljavnosti; 3. ker tudi kancerofoblahko dočaka raka; 4. ker napotitev k psihiatru takegabolnika prizadene in se največkrat temu raje odreče.Za ilustracijo navajam svojo izkušnjo.Pred več desetletji se je name obrnila gospa, ki je bilaprepričana, da ji raste tumor v prsnem košu, ker nemore požirati in občasno izkašljuje krvavo. Ker ni bilorentgensko ničesar sumljivega, sem predstavil dokumentacijokonziliju na Golniku in zaradi hemoptizprosil za bronhoskopijo. Tam sem zvedel, da gospo žedobro poznajo kot kancerofoba, saj so jo zaradi njeneanamneze že dvakrat bronhoskopirali. Ker je od takratminilo že kar nekaj časa, so potem le opravili še tretjobronhoskopijo, ki ni pokazala sprememb, sumljivihna tumor. Seveda gospe s tem nisem prepričal.Kakih deset let kasneje sem obseval njenega možazaradi – ironija – inoperabilnega raka požiralnika zvraščanjem v sapnik. Previdno sem ga vprašal, kakoje s soprogo. »Povsem v redu,« mi je povedal. Da jo jepregledal zdravnik, menda otolog, in ji zagotovil, da jobo pozdravil. »Uspaval« da jo je z injekcijo in ko se jezbudila, ji je pokazal košček krvavega tkiva v steklenički,ki da ji ga je »potegnil« iz grla. Od takrat jepovsem mirna in brez težav. Ta zdravnik je upoštevalsalus aegroti in ne salus medicinae.Kako pomembno je »verovanje v zdravilno moč«, tokar v medicini velja kot placebo, sem se prepričal v 60.letih, ko sem štiri leta deloval kot practicus na deželi.Tridesetletna mati treh majhnih, še predšolskih otrokje zbolela za sarkomom mehkih tkiv, ki je razsejal pokosteh. Zaradi hudih bolečin je potrebovala opijatev injekcijah. Bolnica je stanovala v samotni hiši nahribu, nekaj minut hoje od ceste. Med bližanjem dobolničinega doma sva patronažna sestra in jaz, ki svaizmenoma hodila dajat injekcije, lahko slišala skoziodprto okno stokanje zaradi »bolečin«. Takrat sočasopisi poročali o »čudežnem zdravilu proti raku«, kiga je v Sarajevu sestavil in prodajal pod imenom HTSza drag denar neki zobotehnik. Bolničin mož je odpotovalv Sarajevo in nabavil HTS. Bolnica je pričelajemati HTS in bolečine so popolnoma prenehale. Čezkaka dva ali tri tedne so se bolečine povrnile – takojpotem, ko je v časopisu prebrala, da so avtorja HTSzaprli, ker je bilo njegovo »čudežno zdravilo« samokombiniran prašek, sestavljen iz kofeina, kafre in šenekaterih podobnih sestavin. Danes sem prepričan,da je šlo bolj za skrb, kaj bo z njenimi otroki, kot zabolečine zaradi metastaz po kosteh, HTS pa je bilučinkovit samo toliko časa, dokler je verjela, da gre zazdravilo za raka.Moj kritični odnos do medicine in do zdravilstva, aobenem razumevanje tistih, ki se v stiski zatekajo krazličnim metodam zdravilstva, je razviden iz objavv Izidi, Oknu, Vivi, Zdravju in nekaterih dnevnihčasopisih. Predlog M. Kordaša podpiram, vendarne samo zaradi razlogov, ki jih je navedel zanj, ampaktudi zato, ker sem prepričan, da naša medicina šezdaleč ni tako učinkovita, da bi se lahko zdravnikiodrekli metodam CAM (Complementary and AlternativeMedicine), ki jih že desetletja raziskujejo inuporabljajo v uglednih ustanovah pri zdravljenju raka,o čemer sem tudi že poročal (Onkologija 21. stoletja.Zdrav Vestn 2000; 69: 829–31). Quo-usque tandem(koliko časa še) bo ZZS vztrajala pri predpisu, da smezdravnik v javnem zdravstvu uporabljati samo to, karje »znanstveno utemeljeno in strokovno sprejeto«, nepa tudi metod CAM, čeprav je zanje usposobljen!?32 Revija ISIS - Januar 2012