Dobre prakse v slovenski javni upravi 2006 - Ministrstvo za notranje ...

UČENJE NA DELOVNEM MESTU V JAVNI UPRAVI – IZZIV ALI POTREBA 89in usmerjati. Ob različnih možnih pristopih navajamo pristope delovanja v oblikahmentorstva (mentoring) in inštruktorstva (coaching). Čeprav gre za sorodna pristopa,so med njima razlike, ki so zgoščeno predstavljene v preglednici. Gre za razlike, kiobstajajo v razmerju med učečim se in tistim, ki učenje usmerja.Mentor (mentor)Inštruktor (coach)– usmerjenost delovanja(fokus)posameznikučinek– vloga pospeševalec brez programa poseben program– razmerje prosta izbira odvisno od nalog– izvor vpliva vrednote položaj– osebni dosežki potrjevanje/učenje skupinsko delo/učinek– področje življenje problemsko usmerjenoOb uporabi omenjenih oblik, še posebej mentorstva, je treba upoštevati:• za mentorje so primerni sodelavci z veliko izkušnjami na različnih delovnihpodročjih;• razen odličnega strokovnega znanja so zaželene andragoške izkušnje ter psihološkoznanje in izkušnje;• delovna uspešnost in ugled v organizaciji;• pripravljenost prenašati znanje in izkušnje na druge;• ujemanje mentorja in sodelavcev na osebni ravni.Iz navedenega izhaja pomembna vloga vodje pri izboru mentorja in/ali inštruktorjaoz. nakazuje zahteve oz. danosti, če – vsaj v manjših kolektivih – prevzema navedenovlogo.4 ZNAČILNOSTI PRIMERA, OPIS REŠITVEV tem razdelku sta zgoščeno prikazana zadana naloga in opis rešitve.4.1 Zadana nalogaZadana naloga je bila opredeljena takole:• z učenjem na delovnem mestu zagotoviti nadomestljivost javnih uslužbencev navseh delovnih mestih v območni enoti(navedeno ne pomeni implementacije javnih uslužbencev, ki “vse znajo”, ampak to,da je zagotovljena nadomestljivost po primerljivih nalogah, procesno povezanih,hkrati pa – v skrajnih primerih – tudi nadomestljivost med javnimi uslužbenci narazličnih področjih);• zagotoviti celostno razumevanje temeljnega poslovnega procesa