Dobre prakse v slovenski javni upravi 2006 - Ministrstvo za notranje ...

KAKOVOST IN PRAVICA DO DOBRE UPRAVE 9Obstajajo različni načini in modeli ugotavljanja kakovosti in učinkovitosti v organizaciji,npr. modeli poslovne odličnosti (poslovna odličnost po organizaciji EFQM – EuropeanFoundation for Quality Management, ki je tudi osnova slovenski nacionalni nagradiza kakovost, model CAF – Common Assessment Framework, skupni ocenjevalni okvirza organizacije v javnem sektorju), vodenje kakovosti v organizaciji po mednarodnihstandardih kakovosti ISO družine 9000, BSC – Balanced Scorecard, uravnoteženi sistemkazalnikov, CRM – Customer Relation Management, menedžment razmerij z odjemalci,različni kvantitativni pristopi, vrednostni pregled poslovanja idr. Številni med njimi so vjavnem sektorju (javni upravi) že uveljavljeni tudi v Sloveniji.Spremljanje kakovosti in učinkovitosti organizacije namreč ne sme biti namenjenosamemu sebi, temveč mora voditi k večji uspešnosti in učinkovitosti ter smotrnejšiuporabi virov organizacije, za kar poskrbimo z ustreznimi menedžerskimi ukrepi.Zastavlja se vprašanje, zakaj se celo pri istovrstnih upravnih organizacijah, katerihdelovanje opredeljujejo isti zakonski okviri in zahteve, pojavljajo razlike v obstoječemdelovanju, kar vodi v doseganje boljših ali slabših rezultatov.Zakon ne more podrobno opredeliti tistega, kar predstavlja vez med načelom legalitetein (pričakovanimi) delovnimi rezultati, to pa je celovit menedžment teh organizacij.Zakonsko so opredeljene posamezne komponente menedžmenta, to je načrtovanja,organiziranja, vodenja in kontroliranja, niso in ne morejo pa biti zakonsko določene vsemožnosti in njihovi odtenki. To je stvar stroke, ki je v upravi tudi pri nas vse pomembnejša,torej bodo morali predstojniki in vodstveni delavci v upravi krepiti menedžersko insplošno znanje, manj pa biti izvedenci za posamezna ozka področja.2 PRAVICA DO DOBRE UPRAVEVlada je s svojo upravo kot izvršilno vejo oblasti dejavnik z znatno močjo v družbi. Jemonopolist na številnih področjih: od klasičnega monopola pri legitimni uporabi siledo moči, da nadzoruje družbo in zagotavlja storitve.Zato je posameznik do vlade in izvršilne oblasti v odvisnem položaju. Oosting (2003:19) meni, da ozki koncept ‘stranke’ za opis položaja posameznika ni primeren, saj tanima svobode kupca na trgu. Vendar pa se je odnos med državo in državljani bistvenospremenil. Tako Pusić (1995: 36–37) npr. ugotavlja, da odnos državljanov do vlade in dojavnega sektorja ni več odnos podložnikov do države. Državljani se glede na organizacijejavnega sektorja pojavljajo v različnih vlogah: kot volivci, proizvajalci, potrošniki,uporabniki, pacienti in klienti. Vsaka vloga je specifično regulirana in v vsaki od njihdržavljani razpolagajo z zakonskimi sredstvi za uveljavitev oziroma ubranitev svojihinteresov v zvezi z omejevanjem, kratenjem in drugimi zlorabami svojih pravic.Spremenjeni odnosi med organizacijami, ki zagotavljajo javne dobrine, in strankamiuprave so zajeti v naslednji preglednici.