Dobre prakse v slovenski javni upravi 2006 - Ministrstvo za notranje ...

96 MAG. PETER SKOK• voditeljstvo (uvajanje sprememb, motivacija in podpora zaposlenim z lastnimzgledom);• strategija in načrtovanje (uveljavljanje pomena znanja v sodobni informatiziranidružbi; načrtovanje potreb po znanju – uvajanje sprememb v UJP; uvedba evraipd.);• ravnanje z ljudmi (prepoznavanje, razvoj in uporaba sposobnosti zaposlenih zusklajevanjem ciljev na različnih ravneh);• partnerstvo (razvijanje partnerstva, upravljanje znanja);• upravljanje procesov in obvladovanje sprememb.Z vidika meril rezultatov omenjamo:• zadovoljstvo odjemalcev ne le v okolju, temveč tudi v okviru UJP;• zadovoljstvo in motiviranost zaposlenih ter iz tega izhajajoče rezultate.6 SKLEPObravnava je pokazala na neutemeljenost dileme, zastavljene v naslovu primera »Učenjena delovnem mestu v javni upravi – izziv ali potreba«. Z argumenti je ponazorjeno, da jeučenje na delovnem mestu nujnost in potreba, ki je mnogostransko utemeljena. Vendarpa se nakazuje tudi problem uveljavljanja učenja na delovnem mestu. Navedeno je šeposebej aktualno za državno upravo, ki se že leta reformira, vendar pri tem ni doseglaželenih in potrebnih rezultatov. Zato bi bilo treba za javno upravo zastavljeno dilemonujno preoblikovati namesto z “ali” z “in”, torej Učenje na delovnem mestu v javni upravi– izziv in potreba!Na podlagi obravnave se utemeljeno nakazujejo ti sklepi:• obravnavani primer pomeni inovativen pristop, utemeljen na strokovnih spoznanjih,in uspešen prenos v prakso;• posebnost primera izhaja iz tega, da je bil primer sicer projektno zasnovan, vendarje izhajal iz strateško zasnovanega procesa doseganja odličnosti pri delovanju, pričemer so predhodni primeri dobre prakse v OE pomenili ustvarjanje potrebnepodlage;• potrjuje se prednostni pomen zagotovljenega ustreznega podpornega okolja(organizacijska kultura, slog vodenja itd.) za uveljavljanje sprememb;• izrazito se nakazuje problem merjenja izidov na področju mehkih dejavnikovučinkovitosti in uspešnosti organizacije, hkrati je vse očitnejše protislovje medrazglašenim pomenom človeka, ki so mu imanentni mehki dejavniki, in presojanjemučinkovitosti in uspešnosti v javni upravi, ki je praviloma kvantitativno usmerjena.