Zdravniki v prostem časuna obiskovalca okopan ohranjen temelj templja, ki je ob vsehstraneh podprt z močnimi kontraforji.Iz Štalenskega vrha nas je pot vodila na naslednjo znamenitozgodovinsko točko, na grad Ostrovica (Hochosterwitz), mogočnigrad, sezidan na 160 m visoki skali. Bil je nezavzeten, tudiTurki so se mu raje izognili. Pot na vrh se na vzhodni strani vijeskozi štirinajst utrjenih vrat. Z južne strani popelje turiste navrh ob skoraj navpični skalni steni kabina tirne žičnice. Z graduje čudovit razgled po vsej koroški kotlini na beljaške, breške,krške Alpe in na Štalensko in Šenturško goro. Na vrhu je že vantiki stal tempelj, posvečen sončnemu bogu Belinu, grad natem mestu pa je omenjen že leta 850. V 12. stoletju je bil fevdkrških škofov. V sedanjem obsegu je grad že skoraj pet stoletijv lasti mogočne koroške plemiške rodbine Khewenhüller.Zgradil ga je Georg Khewenhüller med leti 1571 in 1587. Nagradu sta restavracija in muzej. Vodič nas vodi skozi sobane,natrpane s starim orožjem nekdanje grajske orožarne. Največ jekompletnih oklepov in helebard. Po stenah pa se vrsti galerijavelikih slik nekdanjih lastnikov, ki so upodobljeni s soprogami vbogatih oblačilih. Prava paša za oči! To pa je tudi skoraj vse karje ostalo od nekdanje slave teh vplivnih bogatih plemičev, ki sood 16. stoletja dalje opravljali pomembne cesarske službe. No,pri nas še tega ni več, saj so večino gradov izropali in požgali. Vmuzeju so razstavljene tudi kamnite in bronaste sekire, najdenena grajskem griču, ostanek prazgodovinske poselitve tega kraja.Pomislil sem na tedanje praprebivalce, ki bi jih kap, če bi jih zgondolo pripeljali na vrh.Z Ostrovice smo se odpeljali v Breže (Frisach), ki leži severnood Celovca v Krški dolini (Gurktal). Za Krko, kjer je pokopanasveta Hema, ni bilo časa. V srednjem veku so bile Brežeutrjeno mesto s stolpi in z visokim, še danes delno ohranjenimobzidjem. Grad, kjer so stolovali solnograjski nadškofi in njimpodložni krški škofje, sestavlja obsežni kompleks stolpov inosrednji stolp s palacijem. Mesto je nastalo zaradi bogatihnahajališč srebrove rude, ki so jih škofje intenzivno izkoriščali.V gradu je bila kovnica, ki je v 12. in 13. stoletju oskrbovalaslovenske dežele in Ogrsko s kakovostnim denarjem, breškimipfenigi. V Brežah so v srednjem veku koroški vojvode prirejaliturnirje in viteške igre. V letu 1226 se je teh iger udeležilo 600vitezov iz vse Evrope.Dan se je prevesil v pozno popoldne in ob duši, polni vtisov, nasje prazen želodec spomnil, da smo živa bitja, ki potrebujejo materialnohrano, zato smo si privoščili dobro kosilo v restavracijiGrad Ostrovica z vzhodne strani.Romanski palacij na gradu Breže (12. stol.).Grajski gospod Ostroviški in dve dami (16. stol.).Revija ISIS - Oktober 2011107
Zdravniki v prostem časupivovarne Hirter. Sledil je še obisk Grebinja (Greifen) z mogočnimistoimenskim gradom. Časa je bilo le za ogled baročnein romanske cerkve ter pokopališča. V baročni cerkvi je skorajpreveč bogata prižnica in razkošni baročni oltarji, romanskacerkev pa je bolj skromna, vendar bolj mistična. Okoli obehcerkva je pokopališče, obdano z utrjenim obzidjem. Napisi navzorno urejenih grobovih, ki imajo slovenske priimke Rebernig,Pototschnig, Kopeinig, Jellen, Hudelist, Petritch, pričajo, da jebil to donedavnega čisto slovenski kraj. Danes pa se tu govori lenemško.Polni vtisov smo se mimo gradu Vovbre (Hainburg) vrnili vSlovenijo. Kako resnične so besede, ki sem jih prebral na nekemnagrobniku v grebinjski cerkvi: »Flores, gentes, dies transieruntsicut umbra« – cvetje, rodovi, dnevi preidejo kot senca.RazmišljanjeO pomenu topline, sočustvovanjain empatije z bolnikomZlata RemškarMed potepanjem po Stari Ljubljani me je ogovorila mamica spetletnim sinčkom: »Se me morda spomnite? V tretjem in šestemletniku študija medicine ste mi bili na Golniku mentoricana vajah. Zapomnila sem si vas! Ravnokar pa sem po naključjutudi prebrala vašo pravkar izdano pesniško zbirko Popotnicahčeram. Poleg osebnoizpovednih pesmi pišete v njej tudi onašem zdravniškem poklicu. Vaše pesmi so se me dotaknile!«Priznam, da me je mlada kolegica zelo presenetila in da sem sepočutila počaščeno prvič zato, ker se me je zapomnila s študentskihvaj, in drugič, da je prebrala pesmi in da so ji bile všeč.»Nekatere od vaših zdravniških pesmi sem že prej prebirala vIzidi. Sedaj pa so zbrane. Že na vajah ste nam poudarjali, kotsem si zapomnila, da ima zdravnik zaradi svojega znanja velikoprednosti pred bolnikom in da jih mora pazljivo izkoriščati,da se ne sme prevzeti, da mora ostati človek. O teh stvareh,o katerih tudi pišete v teh pesmih, se zdravniki med sebojpremalo pogovarjamo. Kaj mislite vi?«»Mislim, da imate prav!« sem rekla. »Medicina kot znanostnas zaradi svojega napredka fascinira, pri čemer nehotezanemarjamo njeno prarazsežnost osebnega vpliva zdravnika nabolnika.«Zelo me je presenetilo, da mlada zdravnica očitno podobnodoživlja zdravniški poklic kot ga sama. Da so tudi zanjo bolnikiljudje in ne le strokovni medicinski problemi ter se že na začetkusvoje zdravniške poti ukvarja z odnosom zdravnik - bolnik.Mentorji včasih sejemo tudi te vrste semena, ki, kot vidim,dobro klijejo.Pomislila sem, da zdravniki res večinoma molčimo o razsežnostiosebnega odnosa zdravnika z bolnikom. Dnevno razvijamoin izboljšujemo različne sisteme strokovnega obravnavanjabolnikov, v zadnjem času tudi paliativne oskrbe bolnikov, kipa ne slonijo na upoštevanju osebnega vplivanja zdravnika nabolnika in na razvijanju medsebojnega zaupanja, dostopnosti inodgovornosti med zdravnikom in bolnikom. Zdi se mi, kot dabi se v dobi znanstvene medicine sramovali osebnega odnosa zbolnikom in zanikali to nemerljivo razsežnost našega poklica.Na kaj pri tem mislim? Najlažje bom osvetlila s primerom!Sedemdesetletni bolnici so februarja 200X ugotovili rak jajčnika.Zdravili so ga na različne načine, kar pa ni zaustavilo napredovanjabolezni. Po dobrem letu dni obravnavanja so ugotavljaliaktivnost bolezni v abdomnu in pojav bilateralnega plevralnegaizliva. Usmerili so jo na diagnostično obravnavo v pulmološkobolnišnico, kjer so ji diagnosticirali bilateralno karcinozo plevrein jo tudi razbremenilno punktirali. S potrjeno diagnozo napredovanjabolezni v torakalno votlino se je bolnica vrnila k svojimdosedanjim terapevtom, ki so jo osebno seznanili, da so se nadaljnjeučinkovite terapevtske možnosti izčrpale ter ji dali zelooddaljen datum ponovne kontrole pri njih. Bolnica se je zaradidirektne informacije o neozdravljivosti rakave bolezni zeloprestrašila ter bila dodatno zbegana tudi zaradi oddaljenegadatuma ponovne kontrole pri dosedanjih terapevtih. Kdo jo bovodil? Na koga se bo obrnila, če se bo tekočina v pljučih naprejnabirala in bo potrebovala razbremenilne punkcije? Zadnje joje še posebej skrbelo! Občutila je, da so se ji vrata k tistim, ki sojo zdravili do sedaj, zaprla. Ker je bila zelo osveščena o svojemstanju in grozeči nevarnosti dušenja zaradi ponovnega nabiranjatekočine v plevralnem prostoru, je samoiniciativno vzpostavilastik s tistimi, ki so jo diagnostično nazadnje obravnavali zaradiobolenja pljuč, in ti so v bolničino veliko olajšanje prevzeli skrbzanjo. Vodili so jo ambulantno z večkratnimi razbremenilnimipunkcijami vse do teden dni pred smrtjo, ko so jo hospitaliziraliter ji omogočili tudi lajšanje umiranja.Opisana zgodba bolnice ni zelo redka.108 Revija ISIS - Oktober 2011