Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Intervjukjer se doma v domačem okolju dogovoriš, kakšno zdravstvo hočeš.Takrat je šel razvoj strmo navzgor, kar je trajalo do srede 70. letprejšnjega stoletja. Leta 1974 so se začeli ustanavljati TOZD-i (t.i.temeljne organizacije združenega dela), kar nam je kar ustrezalo.No, zanimivo je bilo, da je delo lepo potekalo, čeprav smo imeliveliko raznih delovnih skupin, zborov, kjer so bili odprti sestanki inse je ogromno razpravljalo, tudi kritiziralo. Od 1974 do 1978 sembil vodja TOZD, naredilo se je ogromno na področju pridobivanjanovih prostorov.Problem pa je bil s kadri, vendar smo včasih vlekli samosvojepoteze, ki so zagotavljale kader. Zdravnike smo obiskovali podomovih in jih navduševali za delo na Koroškem. Iskali smo jihna Hrvaškem in po vsej Jugoslaviji. Za partnerje smo pomagalipoiskati službe, skupaj s podjetji smo poiskali stanovanja ...Predvsem pa smo zavzeto podpirali politiko pospešenega razvojana podeželju in obveznega dveletnega dela zdravnikov v osnovnidejavnosti po opravljeni diplomi. Še danes mislim, da je trebaravnati tako, da se zagotovi kader: če država plačuje študij, imapravico tudi usmerjati kader – tja, kjer je najbolj potreben. Velikanapaka je bila, ko se je to izpustilo iz rok. Prepustiti stihiji razvojzdravstvene dejavnosti vodi v katastrofo. To že dokazujejo dogodkizadnjih let, v privatizaciji.Država oz. ministrstvo mora vedeti, kaj hoče. Če politika noče,da bi imela zdravstvene domove, naj se odloči, toda vseeno moravsebina dela ostati, verjetno v drugi organizacijski obliki. Zanimivo,da ministri potrebujejo nekaj časa, da uvidijo, kako in kaj se vzdravstvenem sistemu dogaja, in šele nato, proti koncu mandata,znajo presoditi, kam razvijati sam sistem zdravstvenega varstva.Kako se je »kuhala« ideja o oblikovanju ZZV?Leta 1978 sem postal direktor Koroškega zdravstvenega doma.Prišel sem v stik z drugimi direktorji, tudi iz zavodov za zdravstvenovarstvo, spoznaval sem zanimivosti socialne medicine inzačel sem se ukvarjati s področjem statistike oz. socialne medicine,ki sem jo tudi specializiral. V KZD smo imeli higienskoslužbo, zdravstveno statistiko, oddelek za zdravstveno vzgojo into je bilo za začetek dovolj. Treba je povedati, da je po zakonu iz1967 v KZD že bila neka oblika ZZV, predvsem s pogodbenimisodelavci iz protituberkuloznega dispanzerja. Perspektivnostnadaljnjega razvoja je bila močan dejavnik. Vsi smo računali namočan razvoj zavodske dejavnosti in prav je bilo vlagati vanjo.Bilo je zelo spontano, čas je bil zrel za drugačno organiziranostin tako je prišlo do ustanovitve ZZV Ravne. Vmes je prišlo dosprememb in je zavodska dejavnost, ki je bila najbolj vabljiva,začela počasi usihati.Mislim, da je prišlo do zastoja preventivne dejavnosti, ker kartako prepustiti, da se zavodi sami znajdejo, ni dobro. Pričakovalsem, da bo sčasoma zavod prevzemal še več preventive, vse kar sebo iz ZD izločalo, kar pa se do danes še ni zgodilo.Ali te je preventivno delo veselilo, predvsem me zanima tvojodnos do socialne medicine?Izredno rad sem bral rezultate, takoj, ko sem prišel v stik zzdravstveno statistiko, me je to področje dela močno pritegnilo.Simpatično mi je bilo, ko so se dali rezultati smiselno tolmačiti,in dokler tega nisem »skapiral«, sem mislil, da gre le za zbiranjepodatkov. Ko pa sem videl, kaj za tem dejansko stoji, in ko tovidiš, primerjaš podatke med sabo, potem postane zelo zanimivo.Če se s tem ne ukvarjaš, veliko stvari sploh ne »čuješ«. Spomnimse primera v eni od občin, ko so primerjali umrljivost med kraji inseveda trdili, da je razlika zato, ker ni dovolj zdravnikov. To me jemočno pritegnilo, ker me je zanimalo, kako to, da se dajo podatkiuporabiti tako nekritično.V praksi pa je potekalo delo tako, da sem spremljal podatke in stem ocenjeval situacijo ter nato uporabil logiko, ki je bila kolikortoliko verjetna, predvsem pa koristna za domače okolje. Vsiverjamemo, da preventivni ukrepi delujejo, toda čas je prekratek,da bi se vsi prepričali, da je res tako. Posameznik ne verjametoliko, kot naj bi verjel, ker včasih tudi stroka ne ve točno, kajse dogaja. Seveda so danes analitiki že tako pametni, da nekajdokažejo, nekaj stvari pa je takih, da sicer obstajajo povezave, kipa niso vedno vzročno-posledične in še ni vse čisto jasno. Kotprimer lahko povem, da smo na začetku našega delovanja verjeli,da je paradižnik kot rdeč sadež kancerogen in tako je bilo celotnoprebivalstvo prestrašeno. Danes vemo, da ni tako.Kaj misliš o sporočilih, ki vzbujajo strah pri ljudeh?Tisti, ki ljudi strašijo, delajo škodo. Zavedati bi se morali, da jepotrebno daljše obdobje več let, ko lahko rečeš, kako in kaj. Kozačneš neko aktivnost, ki ne deluje dobro, in potem, ko začnejoljudje misliti s svojo glavo ter vidijo, da je šlo dejansko zastrašenje, in ko začutijo, da si jih strašil po nepotrebnem, potem tinaslednjič ne verjamejo več.Kaj meniš, ali sta statistika in matematika povezani z umetnostjo?Človek bi mislil, da se te stvari izključujejo, pa še zdaleč ni tako.Ne eno ne drugo ne more uspevati v stihiji. Največje umetninena platnu ali v glasbi so namreč natančno sestavljene iz navidez suhoparnih matematičnih elementov, ki se sistematičnoponavljajo oziroma kombinirajo.Kako lahko vplivamo na stališča ljudi, kaj bi se zgodilo, čepreventive ne bi bilo?V prihodnje pričakujem, da bo zaradi različnih lobijev in občutljivihpolitikov, ki so tudi ljudje, zopet prišlo do zmanjšanja učinkovitihaktivnosti na področju kajenja. Na ta stališča se da vplivati,ker je bilo ravno na primeru kajenja narejeno toliko stvari, in čebomo tu popustili, bo šel delež kadilcev zopet navzgor. Najhujeje misliti, da smo vse povedali, napisali in sedaj lahko gremo kamdrugam s svojo pozornostjo. To ne gre, aktivnosti je treba stalnoprilagajati in takoj, ko popustiš, gre vse nazaj na prejšnjo ravenali pa še na slabše. Pri starejših prebivalcih smo bili uspešni in jihvedno manj kadi, za mlajše pa me skrbi, kako bo. Vse skupaj jepovezano z ostalim dogajanjem v družbi in če se bodo nadaljevalitrendi, da mlad človek ne bo imel veliko pričakovati, potem tudine bo več veliko uspeha v podukih, ki jih nudi zdravstvena vzgoja.Če ne čutiš veselja ali upanja, potem ti je za marsikaj vseeno.Spomnim se profesorja iz Zagreba, ki nam je predaval in namje omenil Krležo. Slednji je napisal, da je bolezen vse, kar boli.Potem nam je rekel, da naj razmišljamo, kaj vse nas boli. In čepogledaš trenutno stanje v družbi, potem vidiš, da marsikaj boli.Revija ISIS - Oktober 201139