Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Strokovne publikacijeK duševni patologiji nosečnic in porodnic je nekako prislonjen opisposebne duševne patologije tega obdobja. Miha Derganc in MilanLičina pregledno predstavita »psevdociezo« – namišljeno nosečnostpri ženskah in celo moških, in sicer s »sodobnim pogledomna staro motnjo«. Rekli bi, da takšen sestavek ne sodi med ženske,ki bodo dejansko rodile. A če predstavljajo v knjigi mnoge vidikerodnega obdobja pri človeku, naj izkoristijo priložnost, da tudimorebitnih izkrivljenih pojavov, povezanih s tem obdobjem, nezanemarijo.M. Ličina in sodelavci so v svojih prizadevanjih pod močnim vplivomprof. dr. Iana Brockingtona, zaslužnega profesorja Univerzev Birminghamu, ustanovitelja in prvega vodje sekcije za duševnozdravje žensk pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Ta jim je bil vpomoč ne le v literaturi, marveč tudi z neposrednim obiskom. Iztujine so M. Ličini posredovali »edinburški vprašalnik za poporodnodepresijo«, ki sta ga pod njegovim mentorstvom validiralištudentki v ljubljanski Porodnišnici. Ta naj bi se vendarle prelil vuporabo.In tu se pojaviva midva, z najinimi pogledi na objavljeno delo.Srečna okoliščina je, da oba, sin in oče, z zanimanjem pregledujevaisto knjigo. Prvi, Borut, je ginekolog, predvsem usmerjen vginekološko kirurgijo, vendar kot takratni predstojnik katedre zaginekologijo in porodništvo seznanjen s problemom na posebnemposvetu leta 2009. Drugi, Miloš Frančišek, je psihiater z dodatnimiznanji iz klinične kriminologije, ki ga posebej pritegnejo hudi innajhujši pojavi, izvirajoči iz duševne motnje. Oba pa se za svoje stališčeopirava na zaključni sestavek M. Ličine v isti knjigi: »Vodenjenosečnosti, poroda, poporodnega obdobja pri znani duševni motnjimatere.« Sestavek je nastal za posvetovanje, ki ga je organiziralInštitut za varovanje zdravja RS v oktobru 2009.Borut ceni prizadevanja, da se v stroki posvetijo tudi duševnemuzdravju žensk in njegovim morebitnim motnjam v vseh življenjskihobdobjih. Vprašalniki kot izhodišče za odkrivanje motenjse mu zdijo precej brezosebni. Pomembneje se morajo vključiti vdoživljanje ženske tisti, ki lahko odkrivajo tudi njena najintimnejšanihanja razpoloženja. Te osebe vidi Borut v duhovniku, pa v zdravniku,ki je čvrsto povezan z družino, babici, ki porodnico sprejme injo spremlja. »Profesionalci« smo predvsem zavzeti za naraven potekporoda, še zlasti pa se trudimo pri zapletih, ki v trenutku nastankapotiskajo manj vznemirljive motnje, kot je npr. otožnost, nekolikona stran.Miloš Frančišek je kot predavatelj na Fakulteti za varnostne vedeštudentom predstavljal nekatere osebnostne dejavnike, ki lahkovodijo do puerperalnih psihoz in njihovih, celo najhujših, zapletov.Mnogokrat je v ozadju motnje ciklotimnost. Prav pri M. Ličini ježe v enem njegovih člankov in ponovno v knjigi našel poudarke(vzhodno)nemškega psihiatra Karla Leonharda o ciklični naravipoporodnih motenj, »kar pomeni tako dopolnitev kot usmeritev vnjihovo večje razumevanje« (M. F. Kobal). Žal so raziskave omenjenegapsihiatra v širšem psihiatričnem krogu malo poznane.Oba se v nadaljnih razmislekih in predlogih pridružujeva M.Ličini ter že omenjenemu sestavku za posvetovanje, objavljenemob zaključku knjige. Za sestavek se M. Ličina opira na kliničneizkušnje in mednje vključi patologijo posameznih porodnic s kratkimorisom njihove motnje.Pri ženskah z znanimi duševnimi motnjami velja pravilo: če gre zaprvorodko s psihotično motnjo, je treba v obdobju pred porodomokrepiti sodelovanje med lečečim ginekologom in psihiatrom.Zaradi opozoril o ciklotimnem potencialu za puerperalno psihozokaže to pravilo uporabiti tudi pri prvorodkah s ciklotimno motnjov ožjem sorodstvu.Porod pri materi z znano duševno motnjo je smiselno pripravitina oddelku za patološko nosečnost (upoštevaje avtorja, torej naGinekološki kliniki v Ljubljani). Sicer pa je treba ravnati po zdravstvenihopozorilih, ki zavezujejo tako psihiatra kot porodničarja,predvsem pa se strokovno prilagoditi stanjem, ki so lahko tudinenavadna in zapletena.Vodenje poporodnega obdobja pri znani duševni motnji materenalaga lečečemu psihiatru, da po porodu že v porodnišnici obiščeporodnico. Pomembna je odločitev glede nadaljnega vodenja,uvedbe terapije z zdravili in odločitve glede dojenja. Če se M.Ličina zavzema za ustavitev laktacije, opozarja hkrati na razhajanjez mnenji lečečih ginekologov. To je po njegovem eno od področij,ki zahtevajo skupne smernice obeh strok.Globoko v življenje posegamo, ko je zaradi materine motenosti(predvsem shizofrenske psihoze) treba ločiti mater in otroka. Zatoje upravičen klic k ureditvi tega stanja po vzgledu prof. Brockingtona,pri katerem so matere z duševnimi motnjami hospitalizirane ssvojimi dojenčki.Ni mogoče predvideti, kako se bodo različne zdravstvene dejavnosti,tudi na področju ginekologije in porodništva, razvijale vprihodnje.V tem trenutku je pomembno, da smo z znanji in opozoriliM. Ličine in sodelavcev pridobili dobro osnovo za sodelovanjedveh strok. Knjiga je namenjena širšemu krogu, ne le porodničarjemin psihiatrom, tudi psihoterapevtom, psihologom, babicam,medicinskim sestram, družinskim in drugim zdravnikom, pa tudiosebam, ki se v družini ali izven nje srečujejo z najintimnejšimidoživljanji nosečnice in matere, kot je mnogokrat prav duhovnik.V tem pogledu je M. Ličina skupaj s sodelavci z raziskavami inopisi duševnih motenj v pred- in poporodnem obdobju opravilpomembno delo. Hvaležni smo mu.80 Revija ISIS - Oktober 2011