Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časupivovarne Hirter. Sledil je še obisk Grebinja (Greifen) z mogočnimistoimenskim gradom. Časa je bilo le za ogled baročnein romanske cerkve ter pokopališča. V baročni cerkvi je skorajpreveč bogata prižnica in razkošni baročni oltarji, romanskacerkev pa je bolj skromna, vendar bolj mistična. Okoli obehcerkva je pokopališče, obdano z utrjenim obzidjem. Napisi navzorno urejenih grobovih, ki imajo slovenske priimke Rebernig,Pototschnig, Kopeinig, Jellen, Hudelist, Petritch, pričajo, da jebil to donedavnega čisto slovenski kraj. Danes pa se tu govori lenemško.Polni vtisov smo se mimo gradu Vovbre (Hainburg) vrnili vSlovenijo. Kako resnične so besede, ki sem jih prebral na nekemnagrobniku v grebinjski cerkvi: »Flores, gentes, dies transieruntsicut umbra« – cvetje, rodovi, dnevi preidejo kot senca.RazmišljanjeO pomenu topline, sočustvovanjain empatije z bolnikomZlata RemškarMed potepanjem po Stari Ljubljani me je ogovorila mamica spetletnim sinčkom: »Se me morda spomnite? V tretjem in šestemletniku študija medicine ste mi bili na Golniku mentoricana vajah. Zapomnila sem si vas! Ravnokar pa sem po naključjutudi prebrala vašo pravkar izdano pesniško zbirko Popotnicahčeram. Poleg osebnoizpovednih pesmi pišete v njej tudi onašem zdravniškem poklicu. Vaše pesmi so se me dotaknile!«Priznam, da me je mlada kolegica zelo presenetila in da sem sepočutila počaščeno prvič zato, ker se me je zapomnila s študentskihvaj, in drugič, da je prebrala pesmi in da so ji bile všeč.»Nekatere od vaših zdravniških pesmi sem že prej prebirala vIzidi. Sedaj pa so zbrane. Že na vajah ste nam poudarjali, kotsem si zapomnila, da ima zdravnik zaradi svojega znanja velikoprednosti pred bolnikom in da jih mora pazljivo izkoriščati,da se ne sme prevzeti, da mora ostati človek. O teh stvareh,o katerih tudi pišete v teh pesmih, se zdravniki med sebojpremalo pogovarjamo. Kaj mislite vi?«»Mislim, da imate prav!« sem rekla. »Medicina kot znanostnas zaradi svojega napredka fascinira, pri čemer nehotezanemarjamo njeno prarazsežnost osebnega vpliva zdravnika nabolnika.«Zelo me je presenetilo, da mlada zdravnica očitno podobnodoživlja zdravniški poklic kot ga sama. Da so tudi zanjo bolnikiljudje in ne le strokovni medicinski problemi ter se že na začetkusvoje zdravniške poti ukvarja z odnosom zdravnik - bolnik.Mentorji včasih sejemo tudi te vrste semena, ki, kot vidim,dobro klijejo.Pomislila sem, da zdravniki res večinoma molčimo o razsežnostiosebnega odnosa zdravnika z bolnikom. Dnevno razvijamoin izboljšujemo različne sisteme strokovnega obravnavanjabolnikov, v zadnjem času tudi paliativne oskrbe bolnikov, kipa ne slonijo na upoštevanju osebnega vplivanja zdravnika nabolnika in na razvijanju medsebojnega zaupanja, dostopnosti inodgovornosti med zdravnikom in bolnikom. Zdi se mi, kot dabi se v dobi znanstvene medicine sramovali osebnega odnosa zbolnikom in zanikali to nemerljivo razsežnost našega poklica.Na kaj pri tem mislim? Najlažje bom osvetlila s primerom!Sedemdesetletni bolnici so februarja 200X ugotovili rak jajčnika.Zdravili so ga na različne načine, kar pa ni zaustavilo napredovanjabolezni. Po dobrem letu dni obravnavanja so ugotavljaliaktivnost bolezni v abdomnu in pojav bilateralnega plevralnegaizliva. Usmerili so jo na diagnostično obravnavo v pulmološkobolnišnico, kjer so ji diagnosticirali bilateralno karcinozo plevrein jo tudi razbremenilno punktirali. S potrjeno diagnozo napredovanjabolezni v torakalno votlino se je bolnica vrnila k svojimdosedanjim terapevtom, ki so jo osebno seznanili, da so se nadaljnjeučinkovite terapevtske možnosti izčrpale ter ji dali zelooddaljen datum ponovne kontrole pri njih. Bolnica se je zaradidirektne informacije o neozdravljivosti rakave bolezni zeloprestrašila ter bila dodatno zbegana tudi zaradi oddaljenegadatuma ponovne kontrole pri dosedanjih terapevtih. Kdo jo bovodil? Na koga se bo obrnila, če se bo tekočina v pljučih naprejnabirala in bo potrebovala razbremenilne punkcije? Zadnje joje še posebej skrbelo! Občutila je, da so se ji vrata k tistim, ki sojo zdravili do sedaj, zaprla. Ker je bila zelo osveščena o svojemstanju in grozeči nevarnosti dušenja zaradi ponovnega nabiranjatekočine v plevralnem prostoru, je samoiniciativno vzpostavilastik s tistimi, ki so jo diagnostično nazadnje obravnavali zaradiobolenja pljuč, in ti so v bolničino veliko olajšanje prevzeli skrbzanjo. Vodili so jo ambulantno z večkratnimi razbremenilnimipunkcijami vse do teden dni pred smrtjo, ko so jo hospitaliziraliter ji omogočili tudi lajšanje umiranja.Opisana zgodba bolnice ni zelo redka.108 Revija ISIS - Oktober 2011