Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineZačetki nevrofizologije vsvetu in pri SlovencihZvonka Zupanič SlavecMedicina je veda, ki je v nenehnem razvoju. Iz dneva v dansledimo manjšim in večjim novostim, do katerih prihaja zaradiinterdisciplinarnega dela znanstvenikov in klinikov. S temse tudi klasične medicinske stroke še dodatno specializirajoin uvajajo nova področja dela. Nevrofiziologija je odločilnoprispevala k diagnostiki različnih nepravilnosti v delovanjuživčnega sistema in nevrofiziologija človeka je tista veda,ki obravnava delovanje človeškega živčnega sistema. Skozidesetletje interdisciplinarnega dela in povezovanja mednevrologijo, nevrofiziologijo ter s spremljanjem bolnikov pookvari motoričnega nevrona, po možganski kapi in poškodbahhrbtenjače se je razvila nova veda, obnovitvena nevrologija.Začetnik te nove smeri v medicini je diplomant ljubljanskemedicinske fakultete, nekdanji sodelavec ljubljanskenevrološke klinike in utemeljitelj ljubljanskega Inštituta zaklinično nevrofiziologijo prof. dr. Milan R. Dimitrijević.Zaradi svojih zaslug v nevrologiji v mednarodnem prostoruje član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ker letospraznuje 80. življenjski jubilej in ker je obnovitveno nevrologijopričel razvijati z delovnimi izkušnjami, ki jih je pridobilprav v Ljubljani, bi ob njegovem življenjskem jubileju radipredstavili vpliv njegovih učiteljev nanj in njegovo življenjskopot, ki jo je prehodil.Leta 2010 je bilo ustanovljeno mednarodno združenje zaobnovitveno nevrologijo (Inernational Society for RestorativeNeurology), ki bo imelo 15. maja 2012 svoj prvi mednarodnikongres v Melbournu v Avstraliji. Nastajajo novi oddelkiobnovitvene nevrologije po svetu, v San Diegu (Kalifornija),v Atlanti (Georgia), Tajpeju na Tajvanu in drugod.Človeško telo je biološko tako zasnovano, da ima za številne organskesisteme vgrajene »varnostne mehanizme,« ki so v pomočv primeru bolezenskih sprememb. Pri tem je centralni živčnisistem zgrajen še posebej kompleksno in zaščitno. V njem pomultiparalelnih sistemih potekata prevajanje in procesiranje, karje posebej pomembno ob poškodbah tega sistema. V primerumožganske kapi ali okvare hrbtenjače na klinični in subkliničniravni vidimo, da je ohranjena rezidualna motorična funkcija, kipomaga obnoviti nekatere okvarjene motorične funkcije. S tempodročjem se ukvarja obnovitvena nevrologija. Že dolgo vemo,da celice propadajo, če ne opravljajo svoje funkcije. Zato je pomembnozgodaj po možganski kapi ali spinalni leziji ugotoviti,katere funkcije so okvarjene in kakšna je stopnja ohranjenihali rezidualnih funkcij. Te dele centralnega živčnega sistema jetreba čim prej začeti spodbujati z različnimi dražljaji, da postopomaprevzamejo vlogo okvarjenega dela živčnega nitja. Nekajmesecev po spinalni poškodbi npr. prihaja do hudih spazmov, kiso posledica rezidualne aktivnosti živčevja.V Sloveniji so pred desetletji fiziatri (Gračanin, Marinček indrugi) in elektroinženirji (Vodovnik, Kralj in drugi) razviliuspešno metodo stimulacije, t. i. funkcionalno elektrostimulacijo,ki so jo običajno označevali s kratico FES. Nekaj časase je uspešno uporabljala, nato pa je v medicini prevladaloprepričanje, da povzroča spastične reakcije in so jo v precejšnjimeri opustili. Dandanes pa se je na več koncih sveta razvilaobnovitvena nevrologija, ki izhaja iz rezidualnih živčnih funkcijin s spodbujanjem njihovega delovanja vpeljuje nove anatomskesituacije, ki pripeljejo do nove živčne funkcije. Na klinikah zaobnovitveno nevrologijo, npr. na Dunaju, sodeluje tim strokovnjakov:nevrolog, nevrofiziolog, fiziater, fizioterapevt, inženirza biomedicinske pripomočke in psiholog. Slednje potrebujejopredvsem bolnikih, ki razvijejo potravmatsko depresijo. Natedenskih konziliarnih sestankih timi usklajujejo programrehabilitacije posameznih bolnikov in se trudijo za njihovo čimhitrejšo vrnitev v domačo oskrbo. Četudi ima razvojna nevrologijasvoje korenine v slovenskem prostoru, se tukaj doslej nirazvijala.Začetki nevrofiziologije v svetuNevrofiziologija se je začela razvijati v 20. stoletju, ko je bilodelovanje človekovega živčnega sistema mogoče opazovati brezškode za preiskovančevo zdravje. Začetki klinične nevrofiziologijesegajo v čas pred drugo svetovno vojno, ko so se začeleelektrofiziološke metode širiti iz laboratorijev zoofiziologije vklinično okolje. Posamezne preiskovalne metode so se najprejrazvijale ločeno. Z elektroencefalografijo (EEG) je bilomogoče zaznavati izredno nizke valove, ki nastajajo v človeškihmožganih. Z elektromiografijo (EMG) je bilo mogoče zaznatielektrično aktivnost v mišicah, z uporabo elektronskih računalnikovpa najšibkejše odzive na vidne, slušne in tipne dražljaje,kar imenujemo senzorična encefalografija.Klinična elektroencefalografija (EEG) se je v začetku razvijala vokviru nevrologije in psihiatrije. Prvi podatki o človeški EEGaktivnostiso bili objavljeni leta 1935, kar je hitro povečalo številoakademskih in kliničnih raziskovalcev centralnega živčevja.Leta 1949 so začeli preučevati otroke z epilepsijo in leta 1951prešli na operacije možganov zaradi epilepsije. Raziskave sopotekale predvsem v povezavi z EEG. Leta 1957 so pripraviliprvo intraoperativno EEG-snemanje karotidne arterije, leta1965 pa so posneli prvi EEG med letom skozi vesolje.Elektromiografija (EMG) se je na začetku klinične potiuveljavljala v fizikalni in rehabilitacijski medicini in je najprejslužila preučevanju dejavnosti posameznih mišic pri normalnihin patoloških gibih. Pomen EMG je danes največji v56 Revija ISIS - Oktober 2011