Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

S knjižne policenaj že končno enkrat povesta resnico. Ves dan so njega in Johijavlačili od enega izdanega bunkerja do drugega, a niso naleteli nanikogar več. Ob dveh ponoči so ga odvedli na policijsko postajov Železni Kapli in ga pustili spati na golih tleh. Vrgli so mi enoodejo, to je bilo vse, reče oče. Zgodaj zjutraj so me odvedli v drugosobo in me za obleko obesili na kavelj na steni, na nekakšen obešalnik.Potem me je eden od policistov tepel z bičem, madona,reče oče, otroka tepsti z bičem. Bil je oster bič, z mnogimi jermenčki.Ko je policist udrihal po njem, je vedno znova spraševal,ali je bil stari oče doma. A jaz nisem povedal ničesar, zatrjuje oče.Torej so ga izpustili. Policist mu je še naročil, naj se Mici javi napoliciji. Potem sem tekel kot hudič. Na poti domov mi je nasprotiprišla mati. Od pretepanja sem bil ves moder in vijaličast, poobrazu in po nogah. Tako me je bilo strah, reče oče in je začudennad samim seboj, da je govoril tako dolgo (str. 153–155).Tretji vrh se mi zdi nekakšen lok, ki sega od pogovora med očetomin resigniranim Johijem do Majinega kratkega opisa njenega odnosado slovenščine:Med svojim delom v gledališču v Celovcu se bo slovenščinaiz mojih besedil umaknila. Nekega dne bom ugotovila, da je vmojih beležkah in zapisih ni več, da se je umaknila iz predalovin s sabo odnesla svoje najlepše obleke. Lepotica je užaljenoodšumela, dovolj ji je bilo mojih potovanj na tuje, tako bomrazmišljala na tisti dan, ko bom dojela to spremembo. Tuhtalabom, ali se je z izgorelim jezikom spremenil tudi moj načinrazmišljanja, ali mi je z jezikom, ki mi je zrastel na ustnicah, vmoji roki tudi zrastla veriga, da bi svet potegnila name, svet, kimi je zdrsnil iz mojih rok? Mar bi nedoločeno, nezavarovanodeželo med jeziki morala zapustiti prej, tisto deželo, ki mi jedolgo dovoljevala klatenje vsenaokrog, ki vnaprej ni domnevalanobene brezpogojnosti kot pisanje v enem jeziku s svojim vseodločujočim ali-ali? (str. 231).Po obisku koncentracijskega taborišča Ravensbrück, kjer je bilazaprta stara mati, se Maji Haderlap zapiše tole:Angel zgodovine bo morda utegnil poleteti prek mene. (...)Angel pozabljanja je utegnil pozabiti, da bi izbrisal sledi preteklostiiz mojega spomina. Popeljal me je skozi neko morje,po katerem so plavali preostanki in odlomki. Dopustil je, daso moji stavki treščili na blodeče ruševine in črepinje, da sose zaostrili. Dokončno je odstranil slikice angelov nad mojootroško posteljo. Ta angel ne bo prišel pred moje obličje. Nebo imel nobene oblike. Izginil bo v knjigah. Postal bo pripoved(str. 286–287).V knjigi je med nemškim besedilom mnogo slovenskih besed instavkov brez prevoda. Nekaj slovenskih pesmi je prevedenih, a brezrime. Tako se mi zdi, da bo polno (in daljnosežno!) sporočilo knjigedojel le dvojezični (slovensko/nemški ali nemško/slovenski) bralec.Vsaj nekaj tega sporočila bo dojel tudi slovenski bralec, ki zmorebrati nemško literaturo. Ki bo spoznal, da je ta knjiga, napisana vnemščini, namenjena Slovencem.In kaj je to sporočilo?Najbolj očitno je sporočilo o nasilju, ki ga ni mogoče pozabiti.Prizadeti sicer vseskozi upajo, da bo pozabljanje končno dozorelov pozabljenje, v pozabo, a to se ne zgodi nikoli. Kar se je zgodilo, jenemogoče pozabiti. (P)ostane breme, ki človeka lahko zlomi – alipa ga ne more zlomiti nikoli.Bolj skrito sporočilo pa je, kako nositi breme, ki ga ni mogoče pozabiti.Obstajata dve možnosti, ki se pa medsebojno izključujeta: alisovraštvo, ali odpuščanje.Mehanizem sovraštva sem že obdelal in ne zdi se mi potrebno, dabi ga ponavljal.Odpuščanje pa mi je novost, daljnosežna novost:Zdi se mi značilno, da se je Maja Haderlap, koroška Slovenka,odločila knjigo napisati v nemščini. Tako menim, da ji je uspelopovzpeti se na zid Al Araf:V islamski teologiji je to zid med rajem in peklom. Na tem zidu bivajoduše tistih pokojnih, ki so se za pravo vero(!) bojevali proti voljisvojih staršev. Ki zaradi vere v pravo vero ne morejo biti pahnjeni vpekel in ki zaradi greha proti svojim staršem ne morejo biti vzeti vnebesa. In ker ne morejo bivati ne tu ne tam, so obsojeni na bivanjena tem zidu, tako da vidijo tako nebesa kot pekel. In ker vidijo(vidijo!) na obe strani, jim to omogoči uvid. Uvid, ki je v bistvuspoznanje. In kdor ima spoznanje, je svoboden.V svojem eseju Dva jezika - ena kultura sem v uvodu zapisal tole:Koncept o dveh jezikih in eni kulturi je kar zahteven ter verjetnorazumljiv in sprejemljiv le tistemu, ki je odraščal (in odrastel) vdvojezičnem okolju. In ki se vrh tega drzne odločati suvereno, tj.biti samemu sebi vrhovna avtoriteta. Približno tako kot skorajsamoumeven Leitmotiv:Človek je svobodno bitje: do sočloveka nima nobenih pravic innobenih dolžnosti. Zato ni in ne more biti dolžnik nikomur:ne Bogu, ne hudiču, ne cesarju, ne narodu, ne sočloveku, nepolitiki. Zavezan je le svoji vesti, svoji sposobnosti, da znarazločevati med dobrim in zlom. In njegova etika je do krajaponotranjena ter temelji na štirih načelih:• svetost življenja,• posvečenost mrtvih,• dostojanstvo človeka,• ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe.Človek, ki se svobodno obsodi na svobodo, si omogoči duhovnorast.Človek pa, ki se svobodno obsodi na nesvobodo, na zapovedi inprepovedi »od zunaj«, se odloči za duhovno regresijo in smrt.Engel des Vergessens (Angel pozabljanja) je knjiga o dveh jezikihz eno kulturo. V bistvu opisuje, kako nositi breme, ki ga ni mogočepozabiti. Ki je še vedno breme, ki pa Majo Haderlap bogati, kerje odpustila. Odpustila svojemu očetu, svoji materi, svojim spominom,ki so jo zaznamovali. In – končno – je odpustila tudi sebiter odpustila preganjalcem slovenščine. Se osvobodila, biva zunajzapovedi in prepovedi, zvesta sebi, na zidu Al Araf.Upam, da bo kmalu na voljo tudi slovenski prevod. Sicer bo zapravildobršen del svojega izvirnega sporočila, ki je – Angel odpuščanja.Marjan Kordaš84 Revija ISIS - Oktober 2011