Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

IntervjuČe pogledava malce v prihodnost, ali mi lahko poveste kaj več onaslednji konferenci AMSE?Seveda. Potekala bo v Padovi v Italiji. Razpravljali bomo o razvoju inspremembah v naslednjih 40 letih, o vlogi zdravnika v prihodnosti,kaj lahko postorijo ostali zdravstveni delavci in česa absolutno ne,o vlogi tehnologije itd. Na srečanje se pripravljamo v sodelovanju sSZO in Svetovnim združenjem za izobraževanje v medicini. Tema jevznemirljiva, tako da se že veselim razprav na konferenci.Kateri so po vašem mnenju trije osrednji izzivi v bližnji prihodnostina področju medicinskega izobraževanja v Evropi?Poleg teme naše naslednje konference vsekakor zagotavljanjezadostnih sredstev. Denar! Vsaka medicinska fakulteta toži, da jiprimanjkuje denarja. Vendar se situacija razlikuje širom Evrope, sajnekatere fakultete porabijo mnogo več kot druge. Torej bi moralijasno razmejiti, koliko pravzaprav zadostuje, in potem konstantnozagotavljati potreben znesek. Kot izziv vidim tudi sodelovanje s sistemomzdravstvenega varstva, politiki, zdravniki in ne nazadnje bolniki.Poteka tudi žgoča razprava o tem, ali naj bi medicinska fakultetaspadala pod univerzo ali učno bolnišnico.Kakšno je vaše stališče do tega?Jaz bi rekel, da tukaj ne bi smelo biti dvoma, da je jasno mesto medicinskefakultete na univerzi. In zakaj? Diplomanti potrebujejo širokoizobrazbo, ki jo nudi univerzitetno okolje in njegova filozofija.Ali nas ne bi moralo skrbeti, da je v tem primeru klinična praksamanj dostopna kot na fakultetah, ki spadajo pod učne bolnišnice?Pravzaprav ne. Ravno zaradi tega potrebujemo dobro sodelovanjemed vsemi, ki so vključeni v medicinsko izobraževanje. Nikakor nesmemo zmanjšati deleža klinične izpostavljenosti. Prav tako evropskadirektiva veleva, da se medicinsko izobraževanje izvaja tudi kotpraktično usposabljanje (Direktiva EU za strokovno usposobljenost,2005). Univerza mora proces izobraževanja nadzorovati tudi v bolnišnicah.Ta poudarek najdemo že v Flexnerjevem poročilu (zajetnaraziskava s področja izobraževanja v medicini, objavljena leta 1910v ZDA, op. a.): »Za zagotavljanje prvovrstne medicinske fakultetemora fakulteta imeti nadzor nad usposabljanjem v bolnišnicah.«Se količina kliničnega usposabljanja pomembno razlikuje medevropskimi državami?Ja, trenutno obstajajo velike razlike v količini ur, namenjenih kliničnipraksi v učnih bolnišnicah.Kakšna pa je vaša osebna izkušnja z vodenjem medicinske fakultete?V Manchestru so si želeli, da njihovo fakulteto vodi nekdo, ki prejtam ni bil zaposlen. Tako sem jaz prišel na delovno mesto dekana izagencije za financiranje raziskav, brez predsodka, kaj bi moral delati,brez prijateljskih ali sovražnih vezi z zaposlenimi na fakulteti in zveliko bolj jasnim pregledom nad medicinskimi fakultetami širomVelike Britanije. Imel sem tudi nekaj izkušenj z Univerze v Londonu.Kdo bi bil, po vašem mnenju, najbolj primeren za vodenje medicinskefakultete? Zdravnik, nekdo ki je usposobljen menedžer,bazični raziskovalec, morda kdo drug ali pa to sploh ni tolikopomembno?Rekel bi, da izobrazba ni edini, niti najbolj pomemben vidik. Kandidatmora vedeti in čutiti, kako ta kompleksen sistem deluje: univerza,bolnišnica, politika, državni organi in organi financiranja, bolniki indružba. Medicinska fakulteta je najbolj zapleten del univerze. Lahkorečem, da koristi, če si zdravnik. Še vedno pa izkušnje s poučevanjem,raziskovanjem ali znanje o vodenju pomenijo manj kot pa osebnostnelastnosti in sposobnosti kandidata za obravnavo te kompleksneorganizacije. Kadar so pod eno streho z medicinsko fakulteto šenaravoslovne vede in zdravstvene vede, je vse skupaj še bolj zahtevno.Ponavadi ljudje na univerzah sploh nimajo občutka, kako težko jevoditi medicinsko fakulteto. To je najtežja stvar od vseh na univerzi,kar ti le redkokdaj priznajo, če sploh. Če je medicinska fakulteta slabovodena, se vse zruši, sčasoma tudi sistem zdravstvenega varstva.Med konferenco so dekani obravnavali problem prevar pri raziskovanju– kakšen je bil odziv? Različen?To je bila pomembna razprava. Problem mora biti obravnavan, todani tako razširjen, kot se včasih bojimo.Kakšni so vaši cilji, ki bi jih radi uresničili v tem mandatu kotpredsednik AMSE?Predsednik združenja sem že od leta 2004, to je moj tretji mandat.Imam še dve leti časa, da prenesem nekaj idej in zamisli s papirja vprakso. AMSE bi rad zapustil s stabilnostjo in zmožnostjo ohraniti setudi v prihodnje. Prav tako menim, da je čas, da kdo drug prevzameta odgovoren položaj. Ni dobro imeti enega človeka na istem položajupreveč dolgo (smeh).Intervju sva zaključila v sproščenem spletnem vzdušju. Pri branju tegaprispevka si ne bi smeli zapomniti samo, kako težavno je vodenjemedicinske fakultete, ampak predvsem pomembne inovativne možnosti,ki so bile omenjene v pogovoru. Kot sta na primer odpravljanjeodpora k spremembi z individualnim delovnim načrtom osebjafakultete in vloga uspešnega vrstniškega učenja oz. tutorskega sistema,ki se na primer na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru žeuspešno izvaja. Res je, dekani medicinskih fakultet opravljajo napornodelo. Kljub temu pa ostaja vprašanje, ali imajo naši študentje medštudijem dovolj praktičnega usposabljanja. V povezavi s tem so tudipomembni minimalni standardi, ki naj jih študent doseže, predenpostane diplomant.Profesor Gordon je kot neodvisen opazovalec, čeprav v kratkem času,ocenil, da ni opaziti bistvenih razlik med medicinskima fakultetamav Sloveniji. Vprašanje ostaja, ali slovenska medicinska skupnost inposledično širša javnost delita mnenje? Zapomniti si velja, da obstajamnogo načinov, kako ustvariti kompetentnega diplomanta. Doseganjetega cilja pa je mnogo lažje v prijaznem, pozitivnem in navdihujočemokolju. Verjetno pomembno prispeva tudi sam interes fakultete,da sledi dognanjem s področja izobraževanja v medicini. Ne nazadnjese je na mestu tudi vprašati, ali smo v našem okolju dorekli, kakšne sokvalitete kompetentnega diplomanta.V zaključku bi se rad iskreno zahvalil profesorju Gordonu, da si jevzel čas za ta intervju. Hkrati mu želim vse najboljše pri njegovihnadaljnih prizadevanjih na področju vodenja medicinskih fakultet.Zahvale gredo tudi Tanji Prunk, absolventki medicine, ki je pomagalapri prevajanju intervjuja v domači jezik.Revija ISIS - Oktober 201143