Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časuBolnica je bila strokovno medicinsko dobro vodena, vse doklerje pri njej še obstajalo učinkovito zdravljenje. Po izčrpanju specifičnegazdravljenja pa se je bolnica znašla v praznem prostoru.Somatsko še ni bila propadla in bi bila lahko še ambulantnooskrbovana od doma. Toda kdo jo bo oskrboval?Sistem, ki jo je mesece zdravil in ki se je bolnica nanj navezala inmu zaupala, pacientki po izčrpanju zdravljenja ni pokazal poti,po kateri bi hodila v naprej. Ni je preusmeril s svoje na nekodrugo, na primer paliativno pot. Ugotovimo še lahko, da sedanjipaliativni oddelki niso tako organizirani, da bi tako oskrbo, kot sona primer občasne razbremenilne punkcije plevralnega prostora,lahko prevzemali in jo na primer tudi ambulantno vodili.Bolnik, ki si ne bi pomagal sam, kot si je bolnica, bi se obdušenju zaradi plevralnega izliva moral zatekati v urgentneambulante, kjer bi se srečeval z različnimi zdravniki, ki njegoveproblematike za nazaj ne bi poznali in bi se vsakič morali z njošele seznanjati. Urgentne ambulante tudi sicer niso namenjenekontinuiteti sledenja bolnika in zato včasih indicirajo hospitaliziranjabolnikov, ki bi morda ne bila potrebna, če bi se pri bolnikuukrepalo na primer usmerjeno z razbremenilno punkcijo.Na drugi strani so te ambulante zelo pogosto preobremenjenez bolniki, tako da jim za neurgentna stanja, kot je na primerrazbremenilno punktiranje metastatskega izliva, zmanjka časain energije.Kot vidimo, bi bilo bolnikom z izčrpanim specifičnim zdravljenjemsmiselno sistemsko zagotoviti učinkovite neposredne poti,kako priti do zdravniške pomoči, če jo akutno potrebujejo.O teh poteh bi morali biti seveda poučeni ne le bolniki, ampaktudi njihovi svojci ali tisti, ki so bolnikom v oporo na njihovihdomovih.Za bolnico je bilo, kot smo videli, zelo travmatično, ko jezvedela, da se je je sistem, ki jo je mesece zdravil, odrekel. Čebi jo mehko preusmerili v paliativno oskrbo, ki bi bila odprtodostopna (brez v sistem vgrajenih posrednikov) in zmožnabolnike s podobnimi posegi, kot ga je rabila prikazana bolnica,sama oskrbeti, bi bilo bolnici in prenekateremu našemu bolnikulažje, hkrati bi pocenili morda celo obravnavo takih bolnikov,ker bi jih manjkrat po nepotrebnem hospitalizirali. Slednji pabi imeli občutek strokovne kontrole nad svojo boleznijo, kar bizelo prispevalo k njihovemu občutku varnosti, ki ga še zlastitaki bolniki potrebujejo.Odnos bolnik - zdravnik torej vedno obsega tudi medčloveškiodnos in povzroča, da je ta poklic tako različen od drugih poklicev,pa če se našemu poklicu to priznava ali ne!Z mlado kolegico sva se naposled poslovili.Ugotavljala sem, da ima kolegica prav, da se premalo pogovarjamoo tej plati zdravniškega dela, ki je povezana z osebnimistiskami bolnikov, ki vzdramijo tudi zdravnikova čustva. Vzadoščenje mi je bilo, da o teh stvareh premišljajo tudi prihajajočegeneracije zdravnikov in da očitno nisem osamljena ssvojim načinom gledanja na zdravniško delo, da je le v bolnikausmerjena medicina tista medicina, ki celovito izpolnjujezdravnikovo poslanstvo.Devinska gospaAndrej RantNa skali mogočni Devin grad stoji,v njem že stoletja nihče ne živi.Piš burje v zidovih razpadlih ječi,v globinah prepadnih šum morja buči ...Nekoč je tu bival oholi gospod;imel je vsega, časti in bogastva povsod.Bog dal mu je ženo vrlo, zvesto,povila mu sinka je, dete ljubo.A njemu soproge ni mar mu bilo,za Lahinjo lepo je vrgel oko.Do žene vse bolj osoren je bil,vse bolj jo sovražil, vse bolj jo mrzil.Je vsak dan prosila, rotila moža,naj vendar prijazno besedo ji da.V žalosti reva je vila roke,na sinka v zibeli rosila solze ...Nekoč le prijazno ji reče, veli,da stopi do skale, kjer morje buči.Nasmehne se, usta v poljub narediin pahne jo s skale, z grozne čeri!Krik devin v globinah obstane,v kamenju ostrem skameni,morje zahrope, jo z valom objamein v belo skalo spremeni.Lahinjo vzel je prevzetni gospod,a srečen, srečen ni bil; umrlo je dete.Videl je devo, videl povsod;ponoči bedel je, podnevi pa pil.Še danes, trdijo, ob uri duhoviz skale njen duh se vrača domov;prikaže se v linah, gre mimo vratin blodi po sobah neslišno kot tat.Naposled v izbi otroški obstane.Žena bela pred zibko stoji;v tišini globoki vročena ne gane,dolgo, dolgo vzravnana molči ...Ob zori le zdrzne se,zavzdihne boleče, zibel zapusti;še prej kot sonce grad pozlati,jo bol v kamen nazaj spremeni.Revija ISIS - Oktober 2011109