Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Milan Ličina in sodelavci:Poporodne duševne motnjeBorut Kobal, Miloš F. KobalMilan Ličina (in sod.), Poporodne duševne motnje, Ljubljana,Littera picta, 2011.V teh dneh nas je razveselil doc. dr. Milan Ličina in v knjigi Poporodneduševne motnje objavil svoja in svojih sodelavcev raziskovanjana področju, ki smo ga doslej poznali le po njegovih hudih, da,najhujših dogodkih. V stroki že dolgo poznamo duševne motnjepod nazivom puerperalnih psihoz. V raziskovanjih M. Ličine insodelavcev pa se takoj pokaže, da so psihoze le del širšega in dovoljpogostega dogajanja, ki ogroža tako nosečnico in porodnico kottudi njenega otroka, v skrajnem primeru celo z njegovo smrtjo,izjemno s smrtjo obeh (razširjeni samomor).M. Ličina v prvem delu knjige predstavi »Pomen osebnostnih insocialnih dejavnikov pri poporodnem depresivnem sindromu«. Greza njegovo doktorsko disertacijo. Če se že hočemo prebiti skozi goščavopreverjenih hipotez, kar je mučno opravilo, to sicer storimo, abolje je, če se ustavimo kar pri povzetku. Tudi ta je obsežen, vendarnam v pregledu daje sliko nedepresivnih porodnic v primerjavi sskupino depresivnih, nehospitaliziranih ter s skupino depresivnih,a hospitaliziranih porodnic.Skupina nedepresivnih bolnic se v svojem življenju in v porodnemter poporodnem obdobju opira na primeren družbenoekonomskistatus, na dobre partnerske odnose, zaželeno nosečnost.Pri depresivnih, a nehospitaliziranih najde M. Ličina redkejedober partnerski odnos in tudi nosečnost je manj zaželena. Todanjihova depresivnost je blaga, opisal jo je predvsem kot poporodnootožnost.Pač pa so huje depresivne tiste, ki so bile zaradi tega hospitalizirane.Pri teh je najti v 1/3 nizek družbenoekonomski status inslabe partnerske odnose. Nosečnost je bila v tej skupini najmanjzaželena. V 43 odstotkih imajo pomanjkljiv odnos do otroka, v57 odstotkih so doživljale primarno družino kot konfliktno ali paprihajajo kar iz »razbitega doma«. Upravičeno je sklepal, da imajopoleg ostalih osebnostni in socialni dejavniki pomembno vlogopri nastanku poporodnih, tako blažjih oblik, kot tudi poporodnihvelikih depresivnih epizod.Nadvse pomemben je zaključek raziskovanja, da osebe z blažjimiznaki depresivnosti po porodu ne kažejo več depresivnih znakov,osebe z višjo stopnjo depresivnosti pa so postale po poroduše bolj depresivne.Disertaciji doc. dr. M. Ličine se prej, vzporedno ali pozneje priključujejoraziskave ali posamezni članki, ki to področje še nadrobnejeosvetljujejo. Tako sta Milan Ličina in Janez Mlakar obravnavalapoporodne in laktacijske psihoze v obdobju od 1945 do1966 vtakratni predhodnici Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.Strokovne publikacijeZ raziskavo pokažeta, da so v tem obdobju opredelili le tistemotnje, ki so zaradi svoje psihotičnosti, ogrožajoč mater in otroka,zahtevale najstrožje zdravstvene in socialne intervencije. Drugihduševnih pojavov ob predporodnem in poporodnem obdobju, prednastopom skupine okoli M. Ličine, praktično niso upoštevali.Janez Jensterle, Milan Ličina in Janez Mlakar podpirajo predhodnaraziskovanja v sestavku »Psihosocialni dejavniki poporodnedepresivnosti«, a se prvim trem raziskovalcem pridružijo še MihaelaTrtnik Snoj, Janja Stanič, Franci Štrus, psiholog Bojan Zalar tersocialna delavka Mira Peternoster.Enako so našli smisel svojih prizadevanj M. Ličina, J. Mlakar inM. Trtnik Snoj v »Dolgoletni zasledovalni študiji zdravstvenegain psihičnega stanja žensk v rodnem obdobju«. J. Mlakar inM. Ličina očitno iščeta navdiha tudi pri zbiranju podatkovo najresnejših duševnih zapletih poporodnega obdobja. V»Retrospektivni študiji« to pot zajameta širše obdobje kot prej,vse od leta 1945 do 1995.Revija ISIS - Oktober 201179