Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

ForumTavrohovem prispevku prepoznal kanček humorja.Sam sem v njem čutil predvsem jezo in potrebopo ponižanju drugače mislečega od sebe – povsemkonkretno, po ponižanju svojega kolega in kolegice ziz konteksta jasno prepoznanimi imeni in priimki nižeod »preprodajalca mamil in člana mafijskih združb«.Humor na račun drugih je seveda stvar etike in moraleavtorja, predvsem pa avtorjevih lastnih nezavednihprojekcij. Druge namreč ocenjujemo v skladu s svojimreferenčnim okvirom, svojo osebnostjo. O sebi jeavtor torej povedal, da je inteligenten in amoralen intako smešil pravzaprav sebe. Ker pa je to storil le nanezaveden način, sem imel potrebo o tem pisati v temprispevku. Ko sprašuje v okvirju, kdo od amoralnihbratov je najbolj inteligenten, je odgovor jasen – pisecsam. Vendar daleč od tega, da bi bila inteligenca vtem primeru dobra lastnost, ker je inteligenco močzlorabiti za slabe namene, kot je uničevanje medosebnihodnosov. Tak diskurz ni konstruktiven in nevodi nikamor. Vsak dar – inteligenca, ustvarjalnost,finančna ali politična moč, zahteva tudi večjo odgovornost.Z več moči, ki nam je ti darovi dajejo v odnosihdo drugih ljudi, pride tudi več odgovornosti, kako stemi darovi ravnati, da ne delamo škode, ampak da jihuporabljamo v dobro. Že poklic zdravnika nam dajemoč nad drugimi ljudmi, znanstven naziv večjo veljavoin težo, vsak nadaljnji naziv pred ali za imenom pomenispet dodatno moč. Če to moč, ko nam zmanjkaargumentov, uporabimo za boj za prevlado in za to,da sogovornika utišamo kot avtoriteta, se je dobrovprašati, koliko je naša potreba po moči zadovoljenasicer v našem življenju (npr. v zasebnem življenju, čemoč zlorabljamo v vlogi zdravnika ali učitelja) ali paje naša lakota po moči enostavno nenasitna. In ali bise obnašali enako, če vseh teh nazivov ne bi imeli. Jepa toge in globoko zakoreninjene vzorce vedenja inčustvovanja zelo težko spreminjati, sploh če manjkapravega motiva za spremembo. Absolutno prepričanjev svoj prav je pogosto prevelika ovira. Tako je težkopričakovati samocenzuro avtorjev in zato je tudi topismo naslovljeno na uredništvo Izide, ki nam lahkopomaga s podržanjem ogledala, in če še to ne pomaga,s premišljenim filtriranjem žaljivih prispevkov.Na koncu postanem žalosten. Ko vidim, da obstajazdravnik, ki enostavno ne zmore poslušati in slišatisvojega kolega in da ne premore spoštljivega odnosado nekoga, ki se z njim ne strinja. Da mu drugačnegamnenja ne dopusti. In če kolega pri svojem mnenjuvztraja s trdnimi in jasnimi argumenti, da postanedo njega nestrpen in žaljiv, ko mu protiargumentovzmanjka. Še bolj žalostno je, če je tak zdravnik učitelj,ki uči študente in zdravnike odnosa do bolnikov in kolegov,saj učenja zdravljenja ni mogoče ločiti od učenjaodnosa. In končni rezultat – nerazumevanje bolnikov,ki podpišejo pristanek za terapijo, potem pa to terapijoodklanjajo. Problem je, seveda, v bolnikih. In vsehdrugače mislečih. In rešitev? Kot jo slišimo iskati – vzakonodaji. Kako bi z zakonodajo ljudi prisilili, da birazmišljali in se odločali tako, kot avtoritete vedo, da jeprav. V zakonodaji pa odgovora, kako vzpostavljati invzdrževati dobre medosebne odnose, tako na kolegialniravni kot med zdravniki in bolniki, seveda ni.Problem je torej veliko širši, kot se zdi na prvi pogled.Sprva sem mislil, da je dovolj pustiti bralcem bratimed vrsticami. Pa sem si tokrat premislil, ker se mi zdito pomembna tema. Nesodelovanje opravilno sposobnihbolnikov, ki so že dali soglasje za zdravljenje.Če je izkušnja teh bolnikov takšna kot moja, ko se jedajanje privolitve za posege zreduciralo na vnaprejšnjipodpis obrazca brez kakršnekoli informacije, me tosploh ne čudi. Če je izkušnja teh bolnikov takšna kotmojega tasta, ki je pet dni ležal v bolnišnici zaradioperacije, pa v tem času ni dobil nobene informacijev zvezi s posegom in nobenega navodila v zvezi s pooperativnimpotekom, le po nekaj tednih odpustnicona dom z obvestilom, da so operirali visoko maligenkarcinom, z datumom kontrole tri mesece po odpustu,potem me to ne čudi. Če nihče od zdravnikov ni slekelhalje, se usedel k svojemu bolniku in ga vprašal, kakose počuti ob invazivnih posegih in kako razmišlja oterapiji, me to ne čudi. In varuhinja človekovih pravictu ne more pomagati. Le samorefleksija dr. Grossa.Pa s tem ne mislim, da bi tem ljudem pomagali shomeopatijo, temveč, da bi se potrudili poiskati potido bolnika, kako bi mu lahko pomagali. S poslušanjemin slišanjem. In iskanjem skupne terapevtske poti. Čepa je to samo obvestilo avtoritete, kaj se bo naredilo vbolnikovo dobro, ker seveda avtoriteta bolje ve od bolnika,kaj je zanj dobro, potem je nesodelovanje edininačin ohranjanja lastnega dostojanstva in integritete.Potem imamo Bogove v belem, ki vse vedo, so vsemukos, ki vsakemu bolniku znajo pomagati, še posebejtakim, ki so jih »zapacali« njihovi kolegi, in obstajajozdravniki na robu izgorelosti, ki potrpežljivo poslušajosvoje bolnike, kako nespoštljivega odnosa so bili deležniod takih Veličin, in jim razlagajo izvide Bogov v belem,ker ti za to pač nimajo časa. In to razložijo kljubimpulzu, da bi dali nasvet, naj se nad takim odnosompritožijo ustreznim organom. Veličine tako nikoli neizvedo, da številni zdravniki za njimi pometajo smeti,ki so jih ustvarili sami, in tako še naprej vzdržujejovsemogočno samopodobo.In potem delam na diferenciaciji, ker bi me sicer bilosram, da sem zdravnik.Revija ISIS - Oktober 201137