Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineAlfred Šerko (1889–1938). Albin Seliškar (1896–1973). Andrej O. Župančič (1916–2007).prvi objavil razpravo o tem, s čimer je izpopolnil sistem psihozin postavil novo bolezensko enoto parafrenijo (Šerko, 1916).Zatem je šel delat na Dunaj in postal asistent (1912–1914) pripsihiatru nobelovcu Wagnerju von Jaureggu (1857–1940) in ponekaj mesecih prevzel vodstvo nevrologije. Leta 1914 je odšelv Trst, kjer je opravljal sodnoizvedenska dela. Med vojno se jehabilitiral za docenta nevrologije v Pragi, po vojni pa postalučitelj nevroanatomije na novoustanovljeni Medicinski fakultetiv Ljubljani. Leta 1928 je prevzel mesto vodje v ljubljanskibolnišnici za duševne bolezni. Na sebi je študiral neznani vplivalkaloida meskalina in dobil neprecenljive podatke o njegovihpsihopatoloških vplivih. Napisal je razpravo V meskalinskemopoju (Im Mescalinrausch), najpomembnejše delo na področjupsihopatoloških stanj, ki ga je citiral celo Karl Jaspers (1883–1969) v znameniti knjigi Splošna psihopatologija (AllgemeinePsychopatologie). Napisal je še mnoga druga dela.Tudi prof. Albin Seliškar (1896–1973) je nosil v sebi raziskovalnegaduha, o čemer priča njegova življenjska pot, ko je bil poštudiju kemije in biologije na Dunaju (promoviral leta 1923)povabljen, da ostane na Biološki poskusni enoti (BiologischeVersuchsanstal) dunajske akademije znanosti in njenih kliničnihkemijskih laboratorijih. Spoznanja diplomskega dela je objavilv ugledni mednarodni reviji Biološki vestnik (ZoologischerAnzeiger). Konec leta 1923 je postal asistent na Fiziološkeminštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani. Jeseni 1924–25 jes štipendijo Rockefellerjeve fundacije nadaljeval študij eksperimentalnefiziologije v Cambridgeu (Velika Britanija) in nafarmakološkem inštitutu Univerze v Londonu. Tudi tam jedokazal prodornost ustvarjalnega duha ter objavil štiri razprave,in to v ugledni reviji Journal of Physiology. Z novim znanjem jeleta 1927 postal v Ljubljani docent za fiziologijo, hkrati pa jepredaval na filozofski fakulteti občo in primerjalno fiziologijoživali. Od leta 1939 je kot izredni, od 1945 pa redni univerzitetniprofesor deloval kot predstojnik fiziološko-kemijskegainštituta in spodbujal nadebudne študente medicine.Akademik Andrej O. Župančič (1916–2007) je bil zdravnik,patofiziolog, a hkrati tudi antropolog, raziskovalec in priznaniznanstvenik. Bil je karizmatična osebnost širokega znanja,vsestranske razgledanosti in iskrivega duha. Študijske navdiheje črpal iz Srednje Evrope (Ljubljana, Praga) in leta 1945 dobilmesto docenta patološke fiziologije na Medicinski fakulteti vLjubljani, kjer se je izpopolnjeval pri prof. Albinu Seliškarju, vtujini pa na inštitutih v Leningradu, Londonu in ZDA. Kot odličenraziskovalec je od leta 1967 vodil novoustanovljeni oddelekmedicinske fakultete za podiplomski študij, ki je postal deluniverzitetnega doktorskega študija biomedicina, in bil mentorštevilnim mladim raziskovalcem, med njimi tudi nevrologu MilanuDimitrijeviću (r. 1931). Vodil je tudi jugoslovanski projektza raziskovanje nevrotransmiterjev. Leta 1951 je prof. Župančičobjavil svojo presenetljivo teorijo o receptorskih encimih za biološkeučinkovine. Ta teorija je bila močna spodbuda za razmahraziskovalnega dela, kjer se je okrog prof. Župančiča zbrala vrstaodličnih raziskovalcev in učiteljev, ki so pod njegovim vodstvomustvarili prvo močno jedro raziskav živčevja pri Slovencih. Poletu 1970 je akad. Župančič s sodelavci zasnoval raziskave aktivnegacentra encima acetilholinesteraze. »Akademik Župančičje z izvirnim načinom razmišljanja, nalezljivim navdušenjem zaraziskovalno delo in humorjem kot magnet privlačil številne vznanstveno raziskovanje usmerjene mlade zdravnike. Podpiraljih je pri njihovih naprednih profesionalnih in raziskovalnihprizadevanjih, tako je pomembno prispeval k nastanku drugegasredišča nevroznanosti pri Slovencih, sedanjega Inštituta zaklinično nevrofiziologijo Kliničnega centra v Ljubljani.«Na razvoj ljubljanske nevropsihiatrije je pomembno vplival tudiveliki intelektualec, znanstvenik, zdravnik, psihiater, polihistor inliterat Ivan Robida (1871–1941). Kot študent dunajske in graškemedicinske fakultete (promoviral 1897) je tudi specializacijonevropsihiatrije opravljal v tedanji Avstriji, pa tudi Nemčiji, Šviciin Franciji. S svežim znanjem je sicer brezuspešno poskušal moderniziratipsihiatrijo pri Slovencih, uspešen pa je bil pri vodenju58 Revija ISIS - Oktober 2011