Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicinecerebralne funkcije, mišične funkcije in funkcije živčevja v zdravjuin bolezni.Za Dimitrijevića je bilo pomembno podiplomsko izobraževanjeleta 1963 v Nacionalni bolnišnici Queen Square v Londonu, kjerje spoznal dr. Petra Nathana (1914–2002), znanega nevrologa inraziskovalca. Našla sta skupen jezik in delovno področje spastičnosti,ki ju je povezalo, da je dr. Nathan nato več let občasnoprihajal sodelovat na ljubljanski nevrofiziološki inštitut in sta z dr.Dimitrijevićem svoje kakovostne raziskave publicirala v mednarodnihznanstvenih revijah ter jih med leti 1967 in 1973 izdala v večzvezkih pod naslovom Študij spastičnosti pri človeku.Leta 1960 je bilo v Jugoslaviji težko dobiti namenska raziskovalnasredstva. Pri ameriški ambasadi v Jugoslaviji pa je obstajal t.i. »žitnifond za zdravstvene usluge«, preko katerega je prišlo do dogovora,da v Ljubljani dobijo sredstva za nevrofoziološke raziskovalnodelo, če slovenski strokovnjaki izšolajo za to področje ameriškestrokovnjake. Dr. Richard Masland (1910–2003) z Nacionalnegainštituta za zdravje v Bethesdi, Maryland, ZDA, je na Svetovnemnevrološkem kongresu 1965 na Dunaju nagovoril dr. Dimitrijevića,ki je takrat že končal doktorat, da pride za tri mesece predavat naameriške medicinske fakultete nevrofiziologijo in nevrofiziološkemetode za študij spastičnosti, spinalnih refleksov in nevrokontrolegibov. Dr. Dimitrijević je pri tem skrbno združeval kliničniin raziskovalni program. Zavedal se je, da je klinično vprašanjehkrati raziskovalno vprašanje, zato so preučevali bolnike z mišičnodistrofijo, možgansko kapjo in s poškodbo hrbtenjače. Zastavljaliso si vprašanja: ali je možno, da je izhod po poškodbi hrbtenjače alipo progresivni živčno-mišični bolezni ali po kapi lahko različen inso lahko različne klinične slike ob nespremenjeni strukturi.Dr. Dimitrijeviću je v Ljubljani na Inštitutu za klinično nevrofiziologijoz njemu lastno organizacijsko sposobnostjo uspelo ustvaritiprijetno delovno ozračje, priskrbeti potrebne aparature in drugoopremo ter izbrati prave sodelavce po področjih: Tine Prevec jeobravnaval kortikalni senzorični sistem, Jože Trontelj mišičje inživčno-mišični prenos, Janez Faganel (1943–1984) senzoričnomotoričnefunkcije hrbtenjače, Milan Gregorič možgansko deblo,Martin Janko (1942–2003) senzorične funkcije perifernih živcev.Dr. Dimitrijević je poleg spastičnosti študiral nevrofiziološkemehanizme funkcionalne električne stimulacije. Pridružili so semu tudi strokovnjaki drugih področij: nevrokirurg Vinko Dolenc,psihiater Jože Lokar (1939–1996), ortoped Fedor Pečak, fiziaterFranjo Gračanin, inženirja Ivo Marinček, Lojze Vodovnik,računalničarja Ludwig Gergek in Janez Trontelj. Sodelovala je tudiskupina inženirjev, med prvimi na ljubljanski kliniki so imeli računalnikter razvijali svoj sistem raziskovalnega in kliničnega dela.Sodelovali so tudi z drugimi podobnimi ustanovami: Zavodomza rehabilitacijo, Nevrokirurško kliniko, Kliniko za plastično inreparativno kirurgijo.Ob predanem delu so sodelavci ugotavljali, kako velika je strukturnain funkcijska obnovljivost živčevja, da je rast aksona odvisnaod njegove ovojnice. Periferni akson sčasoma najde novo potskozi periferno mielinsko ovojnico, centralni akson pa ne. Medseboj sta tudi nekompatibilna, ker ima eden dopaminski, drugipa holinergični transmiterski sistem. Centralno živčevje je šebolj kompleksno in ga nevrofiziologi gledajo s funkcionalnegavidika kot zelo integriran možganski sistem, ki kombinira različneregionalne procesne sisteme in jih lahko sestavlja tudi drugače.Pomembno vlogo ima regeneracija, pri tem pa pride do drugih povezavin do vzpostavitve funkcije. Lep primer za to je popravljanjefunkcij pri bolniku po možganski kapi.Z zagnanostjo so v Ljubljani kljub številnim administrativnimpreprekam napredovali z raziskovalnim delom in začeli objavljativ uglednih znanstvenih revijah. Uspešno so opravljali raziskave inpostali strokovnjaki za poškodovano hrbtenjačo, živčno-mišičnebolezni in povrnitev funkcij po možganski kapi. Pri delu so biliuspešni, ker so imeli opremo, znanje, dobre kadre in jasno predstavo,kako obnavljati funkcije. Učili so se od drugih, ki so imeli prednjimi opremo in znanje. Na inštitutu so se ukvarjali s spastičnostjo,bolečino in zdravljenjem. Nikoli ni bilo razlike med kliničnim inraziskovalnim delom. Vse metode so bile utemeljene, preverjene inobjavljene.Leta 1971 je dr. Dimitrijević prvič za krajši čas obiskal Inštitutza rehabilitacijo in raziskave v Houstonu (Teksas, ZDA) in bilgostujoči profesor klinične nevrofiziologije. Nato je večkrat odhajalin se za krajša ali daljša obdobja vračal v Ljubljano, leta 1975 pa jeLjubljano za stalno zapustil in prevzel vodstvo oddelka v Houstonu.Najprej so v to ameriško nevrofiziološko enoto prenesli večraziskovalnih metod, ki so jih tedaj uporabljali v Ljubljani, in postopomav Houstonu oblikovali zametke Oddelka za restavrativnonevrologijo in človeško nevrobiologijo, ki je bil formalno odprt leta1987 na Baylorski medicinski fakulteti. Prof. Dimitrijević je postalprvi profesor restavrativne nevrologije.Znanstveni interes, ki je prevzel Dimitrijevića že v času njegovespecializacije, še vedno živi. Ostaja dejavni raziskovalec, ki je kotprvi avtor objavil 50 člankov v SCI-revijah, z drugimi soavtorji paše nadaljnjih 70 znanstvenih člankov. Napisal je nad 50 poglavij vtujih strokovnih knjigah in organiziral devet mednarodnih simpozijevo restavrativni nevrologiji. V sklopu teh simpozijev je prizaložbi Karger izdal serijo knjig z naslovom Recent Achievements inRestorative Neurology (Sodobni dosežki v restavrativni nevrologiji).Dimitrijević je član uredniških odborov najbolj znanih nevrološkihrevij, odborov in združenj. Za svoja dela je dobil vrsto odličij,častnih doktoratov, članstva v različnih združenjih in akademijah.Našteli bi le najpomembnejše: je častni doktor poljske medicinskeakademije v Varšavi, častni doktor medicinske fakultete v Linköpinguna Švedskem, dopisni član Slovenske akademije znanostiin umetnosti v Ljubljani. Za svoja dela je v Sloveniji leta 1975 prejelnagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1986 pa Kidričevo nagradoza izredne dosežke na področju študija spastičnosti pri človeku.Prof. Dimitrijević je odigral zelo pomembno vlogo pri razvojuklinične nevrofiziologije in nevrologije v ljubljanskem Kliničnemcentru oziroma na ljubljanski Medicinski fakulteti. Z njegovopomočjo je Inštitut za klinično nevrofiziologijo ljubljanskegaKliničnega centra postal ugledna ustanova, znana tako v Evropikot tudi v ZDA. Predvsem pa je Dimitrijevićeva vloga izrednegapomena v mednarodnem prostoru, kjer je pridobil sodelavce ne le60 Revija ISIS - Oktober 2011