Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicinerehabilitacijskem okolju, kjer je funkcionalni vidik preučevanjagibalnih motenj zelo pomemben za obravnavo prizadete osebe.V okviru bolj diagnostično naravnane klinične nevrologijese tak način rabe EMG ni uveljavil, ker ni prispeval k boljšidiagnostiki nevroloških bolezni. Na področju nevroloških strokso se razvijale druge elektrofiziološke preiskovalne tehnike,ki so pokazale diagnostično uporabnost in so pri vsakdanjemkliničnem delu nepogrešljive, predvsem pri diagnostiki bolezniin poškodb perifernega živčevja in mišičja: npr. analiza potencialovmotoričnih enot s koaksialno igelno elektrodo, merjenjeprevodnih hitrosti perifernih živcev, mikroelektromiografija inanaliza živčno-mišičnega prenosa, elektronevrografija …Klinična nevrofiziologija je začela svoj razvoj v Skandinaviji inse je nato širila po Evropi. Združevanje metod in laboratorijevv novi stroki je še bolj okrepilo razvoj preiskovalnih metod, prikaterih se z izboljšanimi načini draženja in detekcije povečujevzdražnost in prevodnost centralnega živčevja. Prav klinična nevrofiziologijaje z razvojem preiskovanih metod ogromno prispevalak boljšemu prepoznavanju nevroloških okvar, njihove naravein lokalizacije. Z instrumentalnimi preiskavami lahko dokažemodiagnostično pomembne funkcionalne motnje živčevja, ki pa nepovzročajo simptomov, kliničnih znakov ali prizadetosti. »Zatonista pomembni klinična in anatomska diagnostika okvar, ampakje velikega pomena natančno, zanesljivo in količinsko vrednotenjevrste in teže funkcionalne prizadetosti.«Preiskave klinične nevrofiziologije so koristne pri kliničnidiagnostiki, lokalizaciji okvar, odkrivanju klinično nemih okvar,spremljanju poteka bolezni, okrevanja, vrednotenju učinkazdravljenja. Posebej pomembno je odkrivanje okvar živčevjav zgodnjih obdobjih po akutnih boleznih ali travmatičnihpoškodbah z nevrofiziološkimi preiskavami, ko bolnik pripreiskavi še ne more sodelovati. Takrat je klinična slika namrečše nejasna. Pri bolnikih z možganskimi okvarami se lahkosomatosenzorični evocirani potenciali uporabljajo za določanjestopnje okvare centralnega živčnega sistema, specifičnih področijprizadetosti in prognozo funkcionalnega delovanja. Ena odpreučevanih bolezni s to tehniko je tudi multipla skleroza.Motorične okvare so očitnejše in jih na pacientu lahko odkrijemopri samem splošnem pregledu. Potrdimo jih lahko zelektromiografsko raziskavo. Zato je senzorika dolgo ostala vsenci bolj razvite in že uveljavljene »motorične« nevrofiziologije.Del senzorične preiskave se je uveljavil z razvojem izvabljenihodzivov. Obstaja veliko motenj, ki prizadenejo na primer sluh,voh, vid, okus in otip. Z ustreznimi napravami, ki so rezultatiuspešnega razvoja nevrofiziologije, je možno te spremembe dokumentirati,slediti poslabšanju ali izboljšanju prizadetega čutamed terapijo, hkrati pa je na podlagi teh raziskav mogoče ugotovitipravilno diagnozo bolezni in posledično pravilno zdravljenje.Tudi v slovenski nevrofiziologiji se je vpeljalo že nekaj vsvetu priznanih metod za kvantitativno vrednotenje percepcije.Takšna ocena ugotovljenih motenj omogoča pozornemu preiskovalcuz dovolj znanja o senzorični fiziologiji zanesljivo ocenozaznavanja in vrednotenja nenormalnega delovanja.Tehnološki razvoj zadnjega desetletja ali dveh je izboljšal opremo,merilnike, ki raziskujejo možgane in hrbtenjačo. Obstajaše veliko možnosti za izpopolnitev teh naprav. Znanstvenikise trudijo narediti neinvazivno aparaturo, ki bi lahko merilaakcijske potenciale le enega nevrona v naključno izbranemdelu možganov, kar je morda danes nemogoče izvesti, ampak vprihodnosti ne dvomijo v uspeh.Začetki nevrofiziologije priSlovencihTemelji nevrofiziologije pri Slovencih so bili postavljeni leta1947, ko je Aleš Strojnik, tedaj asistent na Fizikalnem inštitutuMedicinske fakultete v Ljubljani, izdelal prvi elektroencefalograf.Klinična elektroencefalografija na Slovenskem pa imazačetek na Pediatrični kliniki v Ljubljani, kjer so leta 1954dobili komercialni elektroenecefalograf in ga zaupali otroškemunevrologu prof. dr. Jožetu Jerasu (r. 1920). Začetno zanimanjeza novo stroko nevrofiziologijo so vzbudili prvi povojni učiteljina ljubljanski Medicinski fakulteti, med njimi so bili nekateripravi eruditi in kozmopoliti, odprti za novosti, sposobninekonvencionalnega razmišljanja. Neobremenjeni z dotedanjimznanjem so znali na stvari pogledati z drugih zornih kotov, natak način koncipirati tudi razvojno delo in so tako prihajalido drugačnih in novih rezultatov. Ti pa so vodili v nove smerirazvoja nevrofiziologije in dali nove poglede nanjo. Med idejnopresežnimi posamezniki ljubljanske Medicinske fakultete, kiso vplivali na razvoj nevrofiziologije v Ljubljani, so bili predvsem:profesor fiziologije, biolog in kemik Albin Seliškar(1896–1973), profesor patološke fiziologije, zdravnik Andrej O.Župančič (1916–2007) in zdravniki profesorji nevrologije oziromanevropsihiatrije Alfred Šerko (1889–1938), Ivan Robida(1871–1941) in Ivan Marinčič (1892–1970).Spodbujevalci nevrofiziologije priSlovencihProf. Alfred Šerko (1889–1938), dipl. filozof in zdravnik, je bilsoustanovitelj prve ljubljanske Medicinske fakultete, prvi predavateljanatomije in fiziologije živčevja, filozof, svobodomislecin zdravnik eksperimentator. Kot humanist in naravoslovec jezaznamoval razvoj prve ljubljanske medicinske fakultete, nastaleleta 1919, in njenih prvih učiteljev. Svoje filozofsko in psihološkoznanje ter znanje iz logike je pridobival pri takrat najuglednejšihučiteljih na Dunaju (promoviral 1904), pri profesorjihRichardu von Krafft-Ebingu (1840–1902); preučeval je mejnapodročja psihiatrije – forenziko in seksualno psihopatologijo,in Sigmundu Freudu (1856–1939), kar je pomembno vplivalona njegov razvoj. Na Dunaju je vpisal še študij medicine in gakončal leta 1909. Nato je odšel v München na psihiatričnokliniko prof. Emila Kraepelina (1856–1926), pionirja eksperimentalnepsihiatrije. Tu se je ukvarjal z diferencialno diagnostikoparanoidnih stanj in v različnih psihiatričnih bolnišnicahna Bavarskem zbral na stotine popisov paranoidnih psihoz teriz tega postavil imenovanje paranoidna psihoza. Leta 1912 jeRevija ISIS - Oktober 201157