Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem časuIz ciklusa v belemSrečanjeZlata RemškarKomaj si me pričakala…skoraj nestrpna si bila...Toda vedela si, da bom prišla…Hitela si mi pripovedovati,da si se zjutraj bosa sprehajala po travi!Zazrla si se mi naravnost v očiin iskala v njih občudovanje,ali vsaj presenečenje nad svojo jutranjo hojopo travi…Prevzelo ti je teloin tudi dušo…,si mi priznalain zaslutila sem neponovljivost tvojegajutra,zlivanje s trenutkom, v katerem si se znašla,čudenje nad razkošjem rose,občutenjem svoje živostiin vem, da si pričakovala,da bom razumela,da je vredno živeti zaradi takega rosnegajutra,ki te prevzame z mokrim hladom v stopalih…da tudi vem,da te je strah tistega na koncu,da se trudiš, da bi ne razmišljala o jutri,ki bo prišel ali pa ga ne bo.Občudovala sem,da si zmogla zaznati dan, vreden obstajanja,mi ga zaupno predati,ki ga nisi odložila na jutri,ki bo prišel,ali pa ga ne bo…in ne bo več tak, kot je bil včeraj na jutranjitravi,ko so tvoja stopala živela življenje, ki svetlidušo s samozavedanjem inpozabljenjem na jutri.……..»Ali mrtveci hodijo?« si me iznenadavprašala!in v očeh so se ti lesketale solze.»Ne vem!« sem ti odgovorila.»Torej sem živo živa in bom jutri živain morda tudi še pojutrišnjem?«si mi gledala v oči…Veš, hotela sem ti prihraniti strah jutrišnjegadne?...Preveč sem vedelain nisem imela moči, da bi ti pomagala,in tudi ne, da bi se pogovarjala s teboj,da umrli obležijo,da jih sežigamo v pepel,s katerim se vračajo v novo življenje…Nisem hotela govoriti o tem s teboj,ker sva obe vedeli,da bodo ugasnile tvoje oči…nisva o tem spregovorili,da te bom spremljala na zadnjem potovanju,in da bo del mene umrl s teboj,ki sva se morali srečati,nama je bilo usojeno,da si bova zaupali v tvojem odhajanju!...Ko boš umrla neznanka,ki si hodila po jutranji travi,bom pogrešala,lesk tvojih kot spominčice modrih oči,ki so mi pripovedovale o jutru juter,ki si ga ravnokar odkrila…in veš, da si vse bližje…,vidiš, da so oči vse globlje,da so noči do jutra vse krajše,da je strah vse težje odgnati.Tudi, če te držim za roko,odhajaš,kamor ti je usojeno oditi,kjer boš zaprla oči,modre velike oči neznanke, ki sem jo ravnokarspoznala,ki sem jo pričela imeti rada,ki mi je pripovedovala o razkošju hoje potravi…Revija ISIS - December 2009115