Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

ZanimivoNaslovna stran repetitorija anatomijepodobno kot ostala dva utemeljitelja slovenskega anatomskegaizrazja, Šerko in Košir, so se uveljavili: celica, pletež, ud, žrelo,pajčevinasta mrena, siva in bela možganovina, pečica in oporek,ozko in široko črevo itd.Nekateri pa so se izkazali kot neustrezni in se niso uveljavili: npr.odeje za možganske opne, bobnilo za bobnič, hrbtove mišice zamišice hrbta, scalni mehur za sečni mehur, loputica za poklopecitd. Med slednjimi je tudi beseda brana za mreno. Beseda je izPleteršnikovega slovarja, na katerega se je Plečnik rad opiral,verjetno pa izvira iz Rezije. Zato je mogoče sklepati, da je besedanastala iz italijanske besede membrana. Zanimive so tudi sicerneuveljavljene Plečnikove besede. Razlikoval je med čutili (Sinneszellen)in čuteži (Sinnesorgane): med slednjimi je poimenovaltipež (koža), slajež (jezik), vonjež (nos), slišeš (uho) in videž(oko), kot je leta 1984 zapisal Jakob Müller.Plečnikovi anatomski in medicinski izrazi so dvignili dostiprahu, še po njegovi smrti tudi pri dr. Mirku Černiču, ki se je žezgodaj kot medicinec in kasneje kot zdravnik dokaj intenzivnoukvarjal z medicinskim jezikom. Kljub velikemu delu, ki ga jev korist medicinske terminologije opravil s svojimi poljudnimiknjigami (npr. Telesni naš postanek, razvoj in konec, Gorica,1910) in kasneje s knjigami o medicinskem jezikoslovju(Klinični besednjak – »Klibes«, Ljubljana, 1941, Slovenskazdravstvena beseda, Maribor, 1947 itd.), pa je bil precej nepopustljivv svojih stališčih. To je še posebno odsevalo tudi v sporu spatologom prof. Hribarjem.Plečnik je poleg oblikovanja slovenskega medicinskega jezika ssvojimi poljudnimi članki izobraževal širšo javnost. Že leta 1906je v reviji Dom in svet objavil članek o kačjem strupu, leta 1907pa prispevek o vročinski bolezni ali legarju. Sledili so strokovničlanki v Lječničkem vjestniku, ki je bil tedaj tudi glasilo Slovenskegazdravniškega društva. V kasnejših letih, od 1927 do 1933,je v Mladiki, mesečniku Mohorjeve družbe, ki je imela tedaj zaurednika Franca Saleškega Finžgarja, objavil 80 poljudnih prispevkovpredvsem o anatomiji in fiziologiji, o nekaterih boleznih(nahod), pa tudi npr. o dihalih pri različnih vrstah živali in celoo mesojedih rastlinah, ki so zanimivi tako po vsebinski kot jezikovniplati zaradi izvirnega slovenskega besedišča, ki pa ni bilotemeljiteje ovrednoteno. Duhoviti in zanimivi so tudi opisi inrazlage posameznih imen v anatomiji. Njegovi prispevki obsegajokar zajetnih 264 strani revije, ki je sicer imela večji format.Zanimivi so bili Janezovi odnosi z bratoma in sestro. Čeprav jebila na eni strani želja, da bi živeli povezano, pa so jih samonikliznačaji, individualna hotenja in posebne okoliščine vseeno doneke mere razdvajali. Leta 1915 je najstarejši brat Andrej kupilhišo na Korunovi 4 za skupno življenje treh bratov in sestre.Vendar se to ni uresničilo, saj se sestra Marija do svoje smrti leta1929 ni mogla ločiti od stanovanja v središču Ljubljane, Andrejpa je bil duhovnik in je služboval v Kočevju, nato v Repnjah,kjer je ostal do smrti. Kot piše Tomaž Štefe o Plečnikovi hiši, jeta sestavljena iz treh delov: stare hiše, kupljene leta 1915, medleti 1923 in 1925 zgrajenega prizidka in leta 1929 dokupljenehiše na Korunovi 6. Okroglo sobo v zgornjem nadstropju je Joženamenil bratu Janezu in dal zanj tudi po meri izdelati pohištvo.Po njegovem odhodu jo je spremenil v učilnico za študente, namestu, kjer je nekdaj stal klavir, pa je delovna miza.Jože se je v hiši naselil leta 1921, potem ko je bil po vrnitvi izPrage imenovan za profesorja arhitekturne kompozicije na Tehničnifakulteti univerze v Ljubljani, kamor ga je povabil arhitektIvan Vurnik. V hiši je nekaj časa z Jožetom živel tudi Janez, ki jebil verjetno bolj živahne ali družabne narave kot Jože. V hišo jepripeljal klavir in večkrat tudi prijatelje, kar pa Jožetu ni ustrezalo,zato sta se razšla: kmalu potem, ko je bila leta 1925 končananovogradnja ob stari hiši, se je Janez odselil. Morda je temu pripomogeltudi sicer »živahen« odnos med bratoma. Po zapisih arhitektovegaučenca in sodelavca, Andreja Lenarčiča, namreč tudiJože ni bil povsem mirne narave, ampak se je znal razjeziti in pritem poudarjal, »da je Kraševec«. Po lastnem pripovedovanju se je»enkrat kot otrok nad svojim bratom Janezom tako razjezil, dasem letel z nožem za njim in ga, hvala Bogu, nisem ujel, ker nevem, kaj bi se sicer zgodilo«. Z bratom Janezom sta baje tudi naDunaju kazala svoj temperament in silovito demonstrirala, tuditako, da sta »skozi okna stole metala«.Jože in Janez sta se včasih tudi javno sporekla, po arhitektovihbesedah: »…sva se z bratom pri Kolovratu tako sprla, da soRevija ISIS - December 200931