ZanimivoRevmatoidni artritis (1983)Slovenska medicinska beseda (1984)Pljučne granulomatoze (1985)Maligni tumorji mehkih tkiv (1986)Transplantacije (1987)AIDS (1988)Imunologija (1989)Eksperimentalna medicina (1990)Molekularna genetika v medicini (1991)Skeletna mišica (1992)Ščitnica in njene bolezni (1993)Tumorji ledvic (1994)Difuzni nevroendokrini sistem (1995)Gastritis in z njim povezane bolezni (1996)Zdravniška napaka (1997)Bolezni srca in ožilja (1998)Avtoimune sistemske bolezni (1999)Epitelijski tumorji predela glave in vratu (2000)Bolezni srca in ožilja (2001)Novosti v diagnostiki malignih limfomov (2002)Profesionalna etika pri delu z ljudmi (2003)Virusni hepatitisi (2004)Molekularna diagnostika v medicini (2005)Demenca (2006)Pljučni rak (2007)Tumorji debelega črevesa in danke (2008)Novosti v dermatopatologiji (2009)Pred leti je bil organiziran tudi memorialni sestanek s strokovnotemo Slovenska medicinska beseda. Vendar ob tej priložnostini bila povsem izkoriščena prilika za obširnejše ovrednotenjePlečnikovega pionirskega dela pri oblikovanju slovenskegaanatomskega jezikoslovja.Janez Plečnik je bil kulturno zelo razgledan, rad je imel glasbo,odlično je igral klavir in tudi violino. Znano je bilo, da je včasihv prosekturi zaigral kakšno skladbo. Zato ni verjetno zgoljslučaj, da je prof. Lenart, sam dejaven glasbenik, strokovni delmemorialnih sestankov obogatil z glasbenimi prireditvami. Tudion je imel na inštitutu čelo in nanj občasno zaigral, vsekakor paje večkrat povabil sodelavce v svojo sobo k poslušanju glasbe zgramofona.Leta 1972 in nato redno od leta 1974 dalje so se strokovnisestanki zaključili s sedaj tudi že tradicionalnimi koncertizdravnikov. Na koncertih dekan Medicinske fakultete slovesnopodeljuje diplome prof. Janeza Plečnika (spominska listina,denarna in knjižna nagrada) in priznanja prof. Janeza Plečnika(spominska listina in knjižna nagrada) najboljšim študentom,predstavniki Združenja za patologijo pa Hribarjevo priznanjepatologom za vrhunske dosežke v stroki.Plečnikovo inovativno delo z memorialnimi sestanki tako živinaprej, v sicer drugačnih okoliščinah in oblikah skrbi za izobraževanjezdravstvenih delavcev, spodbuja znanstveno in strokovnodelo in povezuje strokovnjake bazičnih medicinskih znanostiin kliničnih strok. Čedalje bolj prisotno povezovanje s tujimistrokovnjaki pa približuje delo naših strokovnjakov sodobnimtokovom v svetu.Nagrobnik Janeza PlečnikaEminentni profesorski zbor ob otvoritvi 1. Plečnikovega memorialnega sestankaleta 1970. V prvi vrsti od desne proti levi R. Ozvald, J. Milčinski, J. Zemljarič(direktor KC), H. Pehani, A. Dolenc, F. Erjavec, Vera in I. F. Lenart.Revija ISIS - December 200933
ZANIMIVOImunomodulacija prisamozdravljenjuAlojz IhanImunski sistem je kompleksno tkivo, katerega naloga jeprepoznavati in odstranjevati tujke, zlasti mikrobe, ki vdrejov organizem. Med evolucijo so se razvile različne vrsteimunskih celic, ki se med seboj razlikujejo predvsem gledemehanizmov, s katerimi razlikujejo tujke od lastnih telesnihcelic, pa tudi glede mehanizmov, s katerimi povzročijoodstranitev tujkov.Evolucijsko najpreprostejše specializirane obrambne celiceso fagocitne celice, ki razlikujejo med tujki in lastnimi celicamina osnovi nekaterih molekul, ki so skupne večjemuštevilu mikrobnih vrst – med njimi je najbolj znana družina»toll-like« receptorjev (TLR). Aktivacija teh receptorjev jezačetek vsakega vnetnega in imunskega odziva, zato seprav agonisti teh receptorjev uporabljajo kot imunomodulatorneučinkovine (adjuvansi na bazi lipopolisaharidov,beta-glukani, bakterijski ekstrakti, probiotični pripravki).Limfociti so imunske celice, ki so s svojimi receptorji zaantigen zmožne specifično prepoznavati tujke in se natoustrezno odzvati. To se dogodi v kaskadi imunskih reakcij,ki jo uravnavajo citokini, sproščeni pretežno iz makrofagnihcelic in aktiviranih celic T-pomagalk. Aktivacijo celicT-pomagalk omogočijo antigen predstavitvene celice(makrofagi, limfociti B, dendritične celice), ki fagocitirane inpredelane antigene predstavljajo celicam T-pomagalkam,sočasno pa zagotovijo tudi potrebne signale. Pod vplivomcitokinov se nato zaženeta efektorski poti imunskega odziva– specifični protitelesni in citotoksični imunski odziv.Želja po vplivu na odpornost človeka pred nalezljivimiboleznimi je starejša kot poznavanje imunskega sistema.Številna tradicionalna zdravila rastlinskega izvora so ljudjezačeli uporabljati zaradi njihove zmožnosti, da so skrajšalaali omilila okužbe, npr. prehlade, pljučnice, vnetja sečil.Učinkovine v tradicionalnih pripravkih za zdravljenje okužbin vnetnih bolezni so navadno kombinacija antimikrobnegain imunomodulatornega učinka. Pri tem imunomodulacijanavadno ne pomeni imunostimulacije (tj. povečanjeimunskega – citokinskega, vnetnega, celičnega odziva)ampak praviloma obratno – protivnetni učinek. Imunskiodziv s spremljajočim vnetjem je namreč subjektivno zelomoteč spremljevalec infekcije, zato so učinkoviti, empiričnouveljavljeni tradicionalni pripravki »proti okužbam«praviloma imeli kombinacijo protimikrobnega in protivnetnegaučinka – podobno kot je pri sodobnem zdravljenjuokužb pogosta kombinacija antibiotika in nesteroidnegaprotivnetnega zdravila. Primeri takih tradicionalnih »kombiniranihzdravil« so npr. brusnice, luštrek – (Levisticumofficinale), bajkalska čeladnica (Scutellaria baicalensis) ingrahovec (Astragalus), medtem ko ima npr. goba šitakebolj kompleksno sestavo, ker vsebuje poleg protimikrobnihučinkovin tudi protivnetno pantotensko kislino in lentinan,ki pa ima imunostimulatorno adjuvantno delovanje(tj. stimulira makrofage k tvorbi vnetnih citokinov) in npr.poveča nastajanje protiteles po imunizaciji.Klinično moteče vnetje ob okužbi je primarno povzročenos citokini in drugimi snovmi, ki jih izločajo makrofagi obzačetnem stiku z mikrobi: toksični kisikovi radikali, NO (dušikovoksid), IL-1, IL-6, IL-8, IL-12, TNF-α. Imunomodulatornasnov, ki deluje na makrofage in zmanjša tvorbo vnetnihcitokinov, zato pripomore k blažjemu kliničnemu potekuokužbe, npr. prehlada. Tipični »ljudski« imunomodulatorje npr. alkohol – gotovo najbolj razširjeno »OTC-zdravilo«.Molekule etanola se vgradijo v lipidne rafte celičnihmembran makrofagnih celic in zmanjšajo receptorske interakcijezlasti pri receptorjih, ki se ob aktivaciji sestavijo spolimerizacijo podenot. Tipičen primer je zelo pomembenreceptor TLR4 na makrofagih, ki prepoznava bakterijskilipopolisaharid, se ob tem polimerizira, kar povzroči znotrajceličnosignaliziranje in kaskado citokinskega izločanjain vnetja. Alkohol moti združevanja posameznih enot TLR4v membrani, s tem pa zmanjša sintezo vnetnih citokinov,zlasti TNF – alkohol torej deluje protivnetno, zato »ljudsko«zdravljenje prehladov s šilcem žganega ni povsem brezosnov. Hkrati pa alkohol ovira tudi interakcije med podenotamimakrofagnih receptorjev HLA, ki omogočajo predstavljenjeantigenov in aktivacijo specifičnega imunskegaodziva (nastanek protiteles). Zato ima večdnevna terapijaz alkoholom bifazen imunomodulatoren učinek – prvi danprevladuje klinično olajšujoče protivnetno delovanje, natose pokažejo imunosupresivni učinki zavore specifičnegaimunskega odziva (predstavljanja antigenov z molekulamiHLA), posledično pa postanejo mikrobi pri invaziji v tkivanenormalno uspešni in se klinično vnetje pod vplivomalkohola povečuje – nekako od drugega dneva »terapije«dalje. Tipičen primer takega provnetnega učinkovanja pridolgotrajni »terapiji« z alkoholom je kronično vnetje jeter scirozo kot končno posledico kroničnega vnetja.34 Revija ISIS - December 2009